Mnenja

Sreča je, ko imaš nekoga rad

Sonja Grizila
29. 8. 2017, 00.00
Deli članek:

Prejšnji teden so se začela volilna opravila ali kako se že temu reče, kar pomeni, da morajo kandidati, ki bi se radi udeležili tekme za predsednika republike, pridobiti potrebno podporo – torej podpise volivcev ali poslancev.

Med zelo resnimi kandidati in obveznimi krjavlji se spušča v boj za podpise tudi sociologinja dr. Valerija Korošec, še ena, ki dobro ve, da ne more zmagati, razen če ne trešči v glave državljanov zablodeli komet. Kaj ima za bregom? Se ve, kaj – dr. Koroščeva je namreč ena najvidnejših zagovornic univerzalnega temeljnega dohodka pri nas. Že pred leti je preračunala, da bi Slovenija zmogla 300 evrov. In obširno razložila, kaj UTD je in kaj ni. Pa je očitno nismo čisto dobro slišali ali razumeli. Če ji torej damo priložnost, da bo lahko sodelovala v volilni kampanji, jo sumim, da nam bo težila predvsem s tem. Hvala bogu. Ker si dokaj plastično predstavljam, s čim bodo težili drugi kandidati.

Ko sprašuješ revne pa tudi zelo bogate ljudi, kaj je zanje sreča, so običajni odgovori »družina, razumevanje, varnost, bližina, občutek, da bo nekdo z menoj tudi v najhujših trenutkih«. Pri vseh milijardah te ali one valute, ki so si jih nekateri nakopičili, ne morejo pojesti in spiti več, kot lahko strpajo vase, ne morejo bivati hkrati v desetih vilah, na jahti in na zasebnem letalu, lahko menjavajo partnerje in vodijo statistiko, koliko jih je bilo in koliko je med njimi slavnih, pa kaj – tudi sami proti koncu, če ne prej, priznavajo, da je sreča predvsem to, da te ima nekdo rad, ne da bi mu bilo treba za to plačati. Fotografije, ki jih lepimo v elektronske ali navadne albume in so nam še posebno pri srcu, so si pri bogatih in revnih precej podobne – poroke, praznovanja, utrinki s počitnic, družina na kolesih, na plaži, na jutranjem teku. Pri tem zadnja desetletja starši včasih niso več iste barve in različnega spola. Je pač tako – sreča tiči v medsebojnih odnosih, no, tudi nekaj materialne varnosti je potrebne. Revščina pač nikogar ne plemeniti. Bogastvo pa tudi ne.

Dobri stari Marx je kopičenje bogastva v rokah redkih posameznikov in revščino večine, tudi najbolj izobraženega sloja, predvideval – in zdaj smo približno tam. Napovedi, da bodo posamični poklici (med drugim denimo pravniki, saj dobimo že zdaj veliko nasvetov na spletu) izginili, da bodo tudi najbolj zapletena dela opravljali roboti – in to ne čez petdeset, ampak že kar čez deset, dvajset let, ko bodo zdajšnji vrtčarji odrasli – očitno še ne jemljemo resno. Kaj bomo počeli, kdo nas bo preživljal? Bo elektronika delovala v korist vseh ali samo svojih lastnikov? Saj jim je vendar jasno, da bogati ne bodo dolgo zdržali v svojih dobro zavarovanih stolpih, ker se bodo pod pritiskom množice prej ali slej sesuli. Apokaliptični futurologi sklepajo, da bi bogata aristokracija rada temeljito zdesetkala prebivalstvo planeta in potem s svojo visoko tehnologijo lepo živela v zelenih oazah brez smeti in teroristov. In da revolucija vsekakor bo. Ko bo ljudstvo podivjalo, bo to lepa priložnost, da ga pospravijo.

Bolj umirjeni pa kar naprej ponujajo evolucijo, torej postopno spremembo sistema in prerazporeditev bogastva. Univerzalni temeljni dohodek bi bil dober začetek takšne preobrazbe, zato je zares skrajni čas, da vsi razumemo, za kaj sploh gre. Zdaj si bom privoščila nekoliko navijaštva – če bomo dali dr. Valeriji Korošec priložnost, da nam med volilno kampanjo temeljito razloži, kaj je UTD in zakaj ga potrebujemo, bo volilna kampanja imela nekoliko več smisla.