Zgodbe

Resnica o sladkorju.

Sonja Grizila
29. 8. 2017, 00.00
Deli članek:

Sarah Wilson je čedno avstralsko dekle, pred nedavnim je bila v Sloveniji, da je predstavila svojo knjigo z naslovom Adijo, sladkor.

Novinarka, raziskovalka hrane, svetovalka pa tudi odlična kuharica, ki se odpravi v hribe le s kumaro v žepu, nas prepričuje, naj opustimo sladkor, in tudi predlaga, kako. Zase je bila prepričana, da živi zdravo, ni se nacejala z mehurčkastimi pijačami in lizala cele gore sladoleda, pa si je kljub temu nakopala bolezen ščitnice in nadledvične žleze. Ko je začela seštevati, koliko sladkorja poje na dan, se je nabralo po 25 žličk, pa tudi več. Je to sploh mogoče?

O, seveda je! Ko začnemo (končno) brati nalepke na živilih, se neizmerno čudimo, kje vse se skriva sladkor. Ni ga le v pijačah, jogurtih z okusi, pecivih, bombonih, čokoladi, kompotih, marmeladah in podobnih živilih, za katere pač vemo, da so sladkana, ampak ga najdemo tudi v pripravljenih omakah, grški solati iz jogurta in kumar, v juhah, eksotični hrani, v kruhu, celo v šunki, ki se je medila v sladki marinadi. In v celi vrsti živil iz prodajaln z zdravo hrano, v njih namreč maščobe nadomeščajo s sladkorjem. Jogurt brez maščob je kisel kot vrag, zato mu je treba popraviti okus – s sladkorjem kakopak. Skratka, poleg sladkorja, ki ga natresemo v pijače in jedi, je še ogromno prehranskih izdelkov, ki so sladkani, med njimi je kar lepo število takšnih, v katerih sladkorja ne pričakujemo. Vam je jasno, da so sladkane vložene kumare, polnjena paprika v paradižnikovi omaki ali pa številne pikantne azijske jedi? Na dan lahko potemtakem pospravimo veliko sladkorja, čeprav nismo jedli tort in pili sladkane limonade.

Medicina pravi, da bi odrasle zdrave ženske smele brez škode pospraviti od pet do šest žličk sladkorja na dan, moški pa devet. Praksa pravi, da to mejo mimogrede prestopimo, še posebno zato, ker smo s sladkorjem zasvojeni.

Nevarna fruktoza. Marsikaj, o čemer piše Sarah, smo v resnici že brali, denimo o zmotah o fruktozi, kar je sadni sladkor z nizkim glikemičnim indeksom, ki so ga dolga leta priporočali kot zdrav nadomestek za običajen sladkor. Sodobna znanost je ugotovila, da to ni res. Tisto, kar potrebujemo, je glukoza (ki jo telo predela predvsem iz različnih ogljikovih hidratov, med katere spada na primer tudi zelje), ki prehaja iz krvi v celice in jih nahrani. Za ta proces pa organizem nikakor ne potrebuje sladkorja, še posebno nevarna je fruktoza, ki večinoma obide mehanizme telesne predelave in se uskladišči naravnost v maščevje. Tisto, kar razumemo kot namizni sladkor, je običajno sestavljeno iz polovice glukoze in polovice fruktoze. Banana vsebuje kar 55 odstotkov sladkorja, od tega je več kot polovica fruktoze, agavov sirup, ki ga priporočajo kot nadomestek sladkorju, ima 80 odstotkov fruktoze … Skratka, to je še hujši balast kot glukoza, ne daje nam energije, zato pa prinaša kup bolezni in slabega počutja, ki ga je Sarah izkusila na svoji koži – in ga navsezadnje vsi poznamo. Če se napokamo sladkarij in drugih predelanih ogljikovih hidratov, postanemo zaradi divjega nihanja sladkorja v krvi utrujeni, brezvoljni, slabo spimo, pojavljajo se glavoboli in posledično volčja lakota. Pa čeprav smo načeloma zdravi. Če imamo sladkorno bolezen, so takšna nihanja lahko usodna.

Več v reviji Zarja št.,35. 30. 08. 2017