Tam je poceni, prijazni ljudje, dobra hrana, neokrnjena narava. Vsaj tako je bilo, ko sem pred desetimi leti s prijateljico prepotovala isto pot: Beograd, Skopje, Ohrid, po Albaniji, kratek skok v Grčijo, ob obali Črne gore, čez Dalmacijo, obvezen postanek v Dubrovniku, do Mostarja in po hrvaški avtocesti nazaj domov. Štirinajst dni, dobrih 3400 kilometrov.

Teden dni je, kar sva spet doma. Še vedno se mi vsako noč vrti film z najinega potovanja. Če bi me kdo prosil, naj mu na kratko povem, kako je bilo, bi mu takole odgovorila: Vesela sem, da sem še zadnjič videla te države. A vrnila se ne bom nikoli več. Balkana, takega, kot smo ga poznali otroci socializma, ni več. Mogoče bi ga našla na podeželju, vendar tja nisva šla. Mesta pa so postala kot vsa druga evropska. Trgovine z dizajnerskimi oblačili, odtujeni ljudje z mobilnimi telefoni v rokah, posedanje ob ekspresni kavi. Sploh v Albaniji. Na vsakem koraku te pričaka izvesek, ki ti sporoča, katero znamko kave lahko spiješ v njihovi kavarni. Upala sem, da me, kar se kave tiče, vsaj Mostar ne bo razočaral. In ko sem v čaršiji, kjer ti na vsakem koraku vsega naveličani prodajalci ponujajo bakrene džezve za pripravo turške kave, hotela popiti skodelico njihove bosanske, sem skoraj obupala. Tudi tu skoraj povsod strežejo le »espresso«. Balkanci neutrudno hitijo v kapitalizem. Vsaj kar se tiče dobrin. V nobeni državi nisva videla toliko prestižnih avtomobilov kot v Albaniji. Medtem ko je bila še pred nekaj leti znana po starih mercedesih, zdaj ne vidiš skoraj nobenega več. Prehitevali so naju novi mercedesi, beemveji in porscheji. V njih pa mulci, stari nekaj čez dvajset, ali pa podjetniki srednjih let. Ko sva prišla v hotel s štirimi zvezdicami v mondeno albansko letovišče Sarande, nama je receptorka s strogim glasom razložila, da morava sobo plačati takoj, da kartic ne sprejemajo, da nama bo, če bo ugotovila, da sva jedla v sobi, za kazen zaračunala še dve noči. Čeprav je bil hotel skoraj prazen, zvečer na terasi nisva mogla popiti kozarca pijače, ker se jim samo za naju ni splačalo odpreti bara. In medtem ko se Albancem ni splačalo ukvarjati z dvema gostoma, so se jih v Dubrovniku dobesedno otepali. Za uro parkiranja v centru vam zaračunajo pet evrov, v parkirni hiši, ki je od starega mesta oddaljena dobrih 20 minut hoje, pa štiri evre na uro. Tistim, ki jih zamika sprehod po obzidju, zaračunajo še 13 evrov. Čisto pa so me dotolkli, ko so mi sredi glavne ulice ponujali fotografiranje z eksotičnimi papigami. Če so se vam papige zazdele bizarne, niste obiskali Skopja. Tam se lahko fotografirate ob novih vladnih in muzejskih poslopjih, ki so jih zgradili v neoklasicističnem slogu, ali pa se postavite pred enega od številnih megalomanskih kipov, ki krasijo mestni trg. Ne manjka niti »slavolok zmage«, v reki Vardar pa vas pričaka nekaj bronastih kipov, dve imitaciji starih lesenih barkač in vodomet. Menda nameravajo postaviti še ogromno vrteče se kolo, podobno tistemu v dunajskem Pratru. Za piko na i se po mestu lahko popeljete z rdečimi mestnimi avtobusi, ki močno spominjajo na tiste iz Londona. Vlada je po nekaterih ocenah za izgradnjo stavb in orjaških spomenikov zapravila skoraj milijardo evrov. In to v državi, kjer je povprečna plača 330 evrov. Ko sem ljudi povprašala, kaj si mislijo o tem, so samo zmajevali z glavo. »Veste, pri nas ljudi, ki preveč govorijo, včasih tudi zaprejo,« mi je potiho reka neka  gospa. Da je to res, mi je v intervjuju, ki vas čaka malo naprej, povedal novinarski kolega Safet Biševac: »V Makedoniji ima mafija v rokah vso državo. Pri nas ni svobode medijev, ni svobode govora, ni neodvisnega sodstva.« Tudi to je današnji Balkan. Edino, kar se na tem koncu ni kaj dosti spremenilo, je narava. Še vedno je neokrnjena in preprosto lepa.

In kje med balkanskimi deželami je naša ljuba Slovenija? Zagotovo še vedno prednjačimo po čistoči, kar pa se drugega tiče … Plače so tudi pri nas slabe, delamo precej več kot oni, vplivneži tudi pri nas nekaznovano kradejo, o svobodi medijev pa ne bomo. Pred osamosvojitvijo smo verjeli, da bomo, ko se bomo rešili Balkana, postali druga Švica,  danes pa se zdi, da smo mu bliže kot kdajkoli.