Kličem na kmetijsko svetovalno službo v Ljubljani in povedo mi: »Na ministrstvu za kmetijstvo imajo seznam slovenskih avtohtonih poljščin, za katere dobite subvencije, če jih posejete na najmanj 30 arih.«
»Krasno, imam toliko zorane zemlje! Kje lahko dobim seme?«
»Oh, tega pa ne boste dobili.«
»Kako, da ne? Če ni semen, tudi seznama ne potrebujem. Seznama ne morem sejati!«
»Seznam smo morali pripraviti, a kaj, ko se ljudem ne splača gojiti semena, pa tudi cel kup papirjev morajo prej urediti in plačati, da dobijo dovoljenje za prodajo semena.«
»Če je tako, potem mi ne preostane drugega, kot da grem sama od kmetije do kmetije, nekdo mi bo že prodal seme …«
»Oho, to pa ne! Ne sme, ker bo v prekršku. To je prepovedano, če kmet nima vseh papirjev!«
Lepo vas prosim, kako težavno je biti Slovenec, verjeti v modrost naših prednikov pri večstoletni izbiri semena in to izročilo nadaljevati v deželi, v prav isti deželi, ki po drugi strani z levo roko soglaša z absurdnim »sobivanjem« rastlin GSO z ekološkimi. Žalostno in nepojmljivo. Pomlad je tu, jaz pa sem ostala brez naših semen!
Stare sorte so garancija prehranske varnosti
To je kruta realnost. Kaj pa pravi teorija? Poljščine, sadje in zelenjava v današnji prehrani izvirajo iz divjih rastlin, ki so bile kultivirane v davnini. Prvotni kmetovalci so izbirali in sejali semena rastlin z želenimi lastnostmi, kot so velik pridelek, odpornost proti škodljivcem, klimatskim stresom in proti boleznim. Kmetje so vzgojili sto tisoče različnih sort (varietet), od katerih je imela vsaka značilen dedni zapis. Še dandanes ohranjenim pravimo tradicionalne ali historične varietete. Nekateri vzgojitelji so na območjih primarnih rastišč nadaljevali vzgojo starih varietet do današnjih dni. Ti žepi tradicionalnega kmetijstva so naravna muzejska zbirka genske pestrosti. Ohranjanje historičnih varietet zaradi njihove vitalnosti in genske pestrosti nam daje zagotovilo za varnejšo prihodnost svetovnega prehranskega sistema. Semena starih sort so garancija prehranske varnosti človeštva.
Znanstveniki poskušajo prenašati gene med sorodnimi rastlinami s tradicionalnimi tehnikami križanja ali z metodami izjemno tvegane genske tehnologije. Pri slednjih poskušajo identificirati ciljni genski segment, ga izolirati in spojiti z DNK druge rastline. Toda genski tehnologi ne znajo sintetizirati gena za iskano ciljno lastnost. Ciljne gene morajo najti v divjih sortah, ki pa zaradi uničevanja okolja izumirajo pred našimi očmi. Problem ima svetovne razsežnosti, kajti naravna rastišča divjih prednikov kulturnih rastlin nadomeščajo gensko degenerirani kloni istih rastlin. Profesor biologije Garrison Wilkes z Univerze Massachussets, vodilna svetovna avtoriteta na področju genske erozije, piše: »Izginjanje lokalnih historičnih varietet in njihovo nadomeščanje z novimi hibridi je enako odstranjevanju kamnov iz temeljev hiše in njihovi uporabi za popravilo strehe iste hiše!«
Prevarani kmetje sadijo hibride
Ključ za prehransko varnost človeštva torej tiči v divjih rastlinah in tradicionalnih sortah. V vsakem semenu tiči genom organizma, ki je potreboval za svojo evolucijo več milijonov let.
Geni iz divjih vrst in starih varietet imajo neprecenljivo vrednost za žlahtnitelje, ki želijo vzgojiti naravno odporne sorte kulturnih rastlin. Še tako neznatna rastlinica lahko v sebi skriva pravi majhni čudež, ki bi lahko bil osnova nove kmetijske revolucije. Narava je opremila rastline z magičnimi lastnostmi, ki jih je svetovna znanost začela odkrivati šele zdaj. Poglavitni problem je, da stare sorte izginjajo najmanj s hitrostjo, s katero prevarani kmetje na svoje njive uvajajo nove patentirane hibride korporacij. To dobro vedo lovci na semena, genski pirati, ki jih odlično plačujejo korporacije, da krožijo po svetu in kradejo genski material. Med korporacijami, temi oboževalci moči in denarja, velja redka genska lastnost med 15 in 25 milijoni dolarjev! V Mariboru sem se imel priliko pogovarjati s parom agronomov, ki sta v Sloveniji takrat delovala kot lovca na semena za veliko svetovno korporacijo. Povedala sta mi, da zaslužita štirikrat več kot poprej, ko sta bila še kmetijska svetovalca. Nakradeni semenski material je seveda končal kot intelektualna lastnina, torej kot patent korporacije.
Sami pa si dokončno in prav samomorilsko uničujemo pestrost historičnih sort, hkrati od korporacij za velik denar odkupujemo nazaj svoje ukradene gene, seveda preoblečene v embalažo najdonosnejših patentiranih hibridov. Le nekaj desetletij je bilo potrebnih, da so korporacije korenito spremenile svetovno semenarstvo. Pokupile so nekdanja zasebna ali tradicionalna družinska semenarska podjetja in se tako ob izsiljeni zakonodaji spremenile v popolne monopoliste nad semeni. Leta 1978 je bila tako podpisana International Convention for the Protection of New Varieties, ki je pravni temelj nadaljnje kraje historični sort. Pravi udar po historičnih sortah pa je leta 1980 sprožila skorumpirana evrobirokracija. Evropska komisija je tega leta, med drugim, tako rekoč odpravila pridelavo več kot 1.500 različnih sort zelenjave. Vrtnarji, zasebni semenarji in kmetje so bili s svojimi starimi sortami dobesedno izgnani s trga ponudbe semen. Kje je tu toliko razglašeni svobodni trg, o katerem nenehno kriči zločinska WTO! Uvedeni so nacionalne liste in sortni certifikati, za pridobitev katerih je treba predvsem veliko denarja. Tega imajo korporacije dovolj. Ne smemo pa pozabiti, da so ti stroški enaki za kmeta kot za korporacijo. Čeprav so semena tradicionalnih varietet semena preživetja človeštva, korporacije nadaljujejo ropanje in krajo genskih virov, obenem pa nakradene gene patentirajo kot svojo lastnino. Gensko zmanipulirani hibridi ne zmorejo niti vzkliti brez kemičnih gnojil in pesticidov. In tudi rodni niso več, saj je genska erozija načela tudi najosnovnejšo funkcijo življenja, razmnoževanje. Nastajanje genskega monopolizma vodi v globalni prehranski totalitarizem, in to ob milijardi ljudi, ki že danes stradajo. Ne pozabimo, da je ogrožena prehranska varnost tudi naših državljanov, ker uvažamo že dve tretjini sadja, zelenjave in poljščin. Slovenska stopnja samooskrbe s hrano je katastrofalna, in to v današnjem svetu, v katerem razpada globalni prehranski trg. Prišel bo dan, ko bodo police megamarketov prazne.
Sistem industrijskega kmetijstva je ekonomsko, agronomsko in ekološko tako defekten, da je potreben popolne prenove. Stroškov tako nerentabilnega in nevarnega eksperimenta ni moč nenehno povečevati v finančno, socialno in zdravstveno breme neosveščenega prebivalstva. Industrijsko kmetijstvo nas zasipa z obiljem prehranskih izdelkov, polnih ostankov strupov, zaradi katerih so poleg opustošene narave ljudje čedalje bolj bolni in lačni.
Organizacija reševalcev semen?
Toda kako rešiti naše stare sorte in zavarovati prehransko suverenost naroda?
Historične sorte v Sloveniji so prav tako del naše dediščine kakor naš jezik, zgodovinski spomin, arheološke ostaline ali umetnost. Poleg vsega so to živa bitja, ki so bivala z nami, nas hranila, oblačila in zdravila. Semena preživetja smo prejeli od naših dedov in dolžni smo jih ohraniti za naše potomce. Na pomoč države ne moremo računati, saj je državni kmetijski aparat v službi korporacijskih profitnih interesov. Imam pa predlog: če kmetje ne smejo prodajati semenskega materiala, ga lahko podarjajo ali si ga izmenjujejo. Torej je rešitev podobna tisti, ki jo je uvedla organizacija za reševalcev semen SSE (Seed Savers Exchange), ki sta jo leta 1975 ustanovila Diane in Kent Whealy v ZDA. V tej mreži je več kot 10.000 članov, ki so doslej rešili vsaj 25.000 varietet sadnih in zelenjavnih rastlin. Poglejte si le njihovo spletno stran in tam boste našli recept uspešnega delovanja! Kdo se bo podobnega podviga lotil v Sloveniji?
Piše: Anton Komat Jana št.18, 4.5.2010
