Podatki o plačah in nagradah so bili objavljeni prav v času, ko vsesplošna kriza kot kamniti pokrov grobnice pritiska na celotno družbo. Pod težkim pokrovom pa se vse bolj kopičijo nasičene izparine družbenega gnitja, ki tvorijo hudo eksplozivno mešanico. Le še nekaj iskrenja in eksplozija bo opravila svoje. Morda bodo na prizorišče stopile naravne sile in grobar sveta bo pokončan. Takrat se nihče ne bo mogel izgovarjati na anonimne teroriste, na barbare, kajti največji barbar in terorist tega sveta je požrtni kapital. In kar je še bolj grozljivo, največji globalni terorist ima vgrajeno tendenco po uničenju in samouničenju. Turbo kapitalizem je v svojih blodnjah neomejene rasti samomorilsko naravnan. Tako kot rakavo tkivo, ki ima vgrajeno težnjo po neomejeni rasti, nezdravljeno ubije gostitelja in sebe hkrati!
»Imeti« pomeni vse
Rakavo tkivo požrtnosti se je tako vraslo v družbo, da je ohromilo ves njen imunski sistem. Ljudje so ostali zunaj kulture, v stanju brez vrednot. »Imeti« pomeni vse, »biti« pa je zasebna stvar posameznika. Pod tem geslom se širi fantazma nagnusno sebičnega hedonizma. Ta sebičnost v resnici sploh ni navaden egoizem, ampak tiste vrste egocentričnost, ki tako rekoč sploh ne prepoznava kakršnihkoli odnosov med ljudmi. In zato ni zmožna nikakršnih človeških odnosov. Tako potvorjen ego je ves čas na robu razpada. Tak človek ima sprevrženo strukturo osebnosti in živi svojo lažno istovetnost. Tak človek je psihični bolnik. Ljudje denarja so nevarni psihopati! Postavlja se resno vprašanje, zakaj po logiki Kondratijevega ciklusa še ni prišlo do prevrata, ki bi vrgel z oblasti politične tepce in degenerirane psihopate, ki jih zanima zgolj vzdrževanje profitne stopnje?
Med ljudmi so na pohodu resignacija, konformizem in politična apatija. Posledice so strašljive: tako rekoč ni naboja ustvarjalnosti, ni novih simfonij, ni dobrih romanov, ni radikalnih znanstvenih inovacij. Toda brez ustvarjalnosti bo družba propadla, kot je propadel antični Rim. Na kocki je preživetje civilizacije, ljudje pa kar nekaj čakajo in medtem živijo od danes do jutri. Zaradi oklevanja ne naredimo bistvenih korakov.
Pohlepneže je strah
Strah nastopi vedno v odnosu do znanega, ne pa do neznanega. Torej strah, da bom izgubil svoja ugled in položaj, svoja bančni račun in premoženje, svoji limuzino in jahto, svoje užitke, pričakovanja, bojim se bolečine, ki lahko nastopi, če ne bom mogel več uživati. Bojim se bolečine, ki izvira iz odvisnosti. Toda telesna bolečina je le živčna reakcija, duševna bolečina pa je povsem drugačne narave. Pojavi se takrat, ko se oklepamo stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo, in se hkrati bojimo vsega, kar bi nam to zadovoljstvo lahko odvzelo. Zato kopičimo ob sebi najrazličnejše stvari, ki naj bi nas ščitile pred bolečino. Poglejmo si le pohlepneže! Bojijo se vsakogar, ki bi jih lahko zmotil pri grabljenju stvari in denarja. Bojijo se torej znanega, bojijo se, da bi izgubili vse nakopičene in nakradene stvari. Toda ti bedniki duha ne vedo, da prav kopičenje stvari prinaša največ bolečine. Strah pred neznanim je v resnici strah, da bodo izgubili dobro znane stvari. V trenutku, ko v fantazmi konkurenčnosti rečejo: »Moram zmagati, ne smem izgubiti!« se že bojijo. Strah jih je. Prav vse, kar imajo, jim prinaša strah. Radi bi se počutili varne, zato podpihujejo in plačujejo represivno oblast.
Srečni brez pričakovanj?
To seveda ne velja za srečne ljudi, katerih življenje ni denar. Vsi dobro poznamo nenavadno srečo, ki pride takrat, ko smo brez vseh zaprek in zavor. Kadar nimamo pričakovanj, kadar nismo odvisni in kadar nas ni strah ničesar. Saj veste, kako dobro se počutimo in kako smo radostni, kadar smo notranje svobodni in neobremenjeni, brez ovir, kadar se sprejmemo takšne, kot v resnici smo. Naši problemi (problemi družbe in okolja, politični in socialni problemi) so tako zapleteni, da jih bomo rešili le, če bomo postali preprosti, ne preveč načitani, ampak modri. Moder človek je izvedenec v praktičnih dejanjih preživetja. Preprost in moder človek vidi in doživlja svet bolj neposredno kot pa nekdo, ki je zapleten v svoje abstraktne modele. K reševanju problemov moramo torej pristopiti notranje preprosti. To pomeni, ko bomo poznali sami sebe, ko bomo razumeli, kako razmišljamo, in čutili, kako se gibljejo naše misli. Šele ko bomo v svojih mislih in srcih zares preprosti in neobremenjeni, bomo lahko z modrostjo rešili tudi največje probleme, s katerimi se srečujemo. Naj so naši problemi še tako hudi, bomo k njim pristopili na nov način in jih videli v drugačni luči. Prav to danes v svetu potrebujemo: ljudi, ki so se sposobni na nov, ustvarjalen, moder in preprost način spoprijeti z vso to zunanjo zmedo, nemiri in nasprotji, ne pa s pomočjo najrazličnejših teorij. Potrebujemo svobodno družbo. V svobodni družbi se problemov ne rešuje s teorijami, temveč z odločitvami ljudi, ki jih ti problemi prizadevajo. Filter so državljanske iniciative, ki jih ne smejo ovirati nikakršni zemeljski bogovi. Recimo t. i. menedžerji, ljudje denarja, filozofi rakavega tkiva neomejene rasti.
Zavedati se moramo, da bo življenje planeta na koncu izločilo tiste, ki ne spoštujejo pravil preživetja. Prihaja čas, ko bo naravna selekcija kot veliki korektor evolucije poskrbela, da bo planet spet urejen in čist. Sistem samouravnavanja planeta se je vedno razvijal iz tistih organizmov, ki so svojemu potomstvu puščali boljše okolje, izločeni pa so bili vsi tisti organizmi, ki so svoj življenjski prostor uničevali. Ali veste, da je že prepozno za trajnostni razvoj človeštva? Zdaj nam je preostal le še trajnostni umik v goli obrambi civilizacije pred zdrsom v kaos. Maske padajo, metamorfoza je v polnem teku!
Piše: Anton Komat Jana št. 44, 2.11.2010
