Ko to pišem, helikopterji ne krožijo več nad mojo glavo in sirene so utihnile. Včerajšnje grde prizore na ulicah so nadomestili pometači, steklarji in čistilci grafitov. Kje drugje pa komentarji in razmišljanje, kako najnovejša bitka za Britanijo spreminja politično prizorišče.
Res sem jo spremljala z varnega zavetja pred televizijskim zaslonom, ne z bojnega polja pred parlamentom, vendar zvoki jezne prestolnice, ki so segli do mene, niso dopuščali dvoma. Tam zunaj se je mnogo mladih ljudi borilo za svojo prihodnost. Po naključju je v množici protestnikov obtičal tudi avto s princem Charlesom in njegovo družico Camillo in je ta posnetek obšel svet.
Koalicijska vlada, ki je v sedlu od majskih volitev, je v programu klestenja proračunskih sredstev univerzam odstrigla 80 odstotkov dohodkov. Financiranje študija se s tem prenaša na pleča uporabnikov, torej študentov in njihovih staršev, če si to lahko privoščijo. Mladina to, kljub zagotavljanju vlade o nasprotnem, razume tako, da bodo univerze odslej še bolj elitistične. Še manj mladih si bo s študijem omogočilo pobeg iz revščine.
V Britaniji sicer že desetletje ni brezplačnega študija, odkar je laburistični premier Tony Blair uvedel načelo šolnine, najprej 1500 funtov na leto, kar je potem naraslo na 3000, za vse javne univerze enako. Sedanja vlada je na včerajšnjem zasedanju parlamenta, medtem ko je zunaj protestirala množica, uzakonila načelo različnih šolnin, in sicer od 6000 do 9000 tisoč funtov na leto. Mladina izgublja upanje, izgublja pa tudi potrpljenje.
Včerajšnje demonstracije proti uvedbi šolnine so bile že četrte v mesecu dni, od tistih, ko so protestniki vdrli v poslopje s sedežem koalicijskih strank in so zaslone obšli posnetki plamenov, pa do včerajšnjih pred parlamentom. Vmes so prihajala poročila o »sleep-ins«, neprekinjeni zasedbi univerz, ko študenti tudi spijo v njih, česar Evropa ni videla že od študentskih protestov ob koncu 60. let.
V nekem komentarju je avtor sicer menil, da demonstracije ničesar ne spremenijo, mislim pa, da ni tako. Demonstranti sicer niso ustavili sprejema zakona, so pa podžgali medije. Med sprotnimi poročili o dogodkih in komentarji naslednje jutro opažam premik, ki se je osredotočil na najbolj fotogenične in razbijaške trenutke. To je fotografija, ki bo utrdila javno mnenje in, pričakujem, pokopala Liberalne demokrate, mlajše koalicijske partnerje v Cameronovi vladi.
Ob protestih pred parlamentom se je namreč dogajala tudi bitka v njem, predvsem med poslanci liberalnodemokratske stranke. Del jih je vztrajal pri strankini predvolilni obljubi, da ne bodo dvignili šolnin. Drugi del z Nickom Cleggom, vodjo stranke in podpredsednikom koalicijske vlade, pa je oportunistično podprl novi zakon in tako izpostavil nenačelnost koalicijske politike.
V nasprotju z dosedanjim volilnim sistemom »prvi čez cilj«, ko vsak poslanec osebno predstavlja svoj volilni okoliš, v koalicijskem kupčkanju interesi preglasijo lojalnost do volivcev. Po zadnjih dogodkih dvomim, da bo uspel referendum, razpisan za maj, o spremembi političnega sistema, kar bi koristilo liberalnim demokratom.
Včeraj je po ulicah Londona spet divjalo in razbijalo nekaj deset tisoč zelo jeznih ljudi, 3000 policistov ji je le s težavo krotilo. Policija v tem kaosu ni imela lahke naloge. Ne nazadnje klesti vlada tudi policijski proračun.
Neki komentator ugotavlja, da je po dolgem premoru mladina spet na cestah, spet radikalnejša kot zadnje generacije. Nima izbire.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 50, 114.12.2010
