Za človeka, ki se rad obdaja s papirjem, najraje s časopisnimi izrezki in revijami, ki jih bom prebrala, ko bo čas, sem sprejela radikalno odločitev. Med Londonom in Ljubljano potujem samo še z ročno prtljago, načeloma seveda. Na vsakem koncu me čakata računalnik in pol garderobe, ki se počasi premeša in tisti rožnati čevlji, ki so v kraju A, mi v ključnem trenutku manjkajo v kraju B k obleki, s katero sem hotela počastiti trenutek.
Tudi letenje je bolj komplicirano, odkar lahko v kabino vzamemo samo en kos prtljage. Zadnjič sem že na letališču ugotovila, da v borši ni dovolj prostora za obleke plus torbico plus računalnik plus sveženj papirja. Prof. dr. Renata Salecl, letošnja Janina znanstvenica leta, je nekoč omenila podobno dilemo, odpravila jo je z odmetavanjem revij, da so jo potem spustili na letalo. Jaz se težko ločim od izrezkov, pa me je obsijala genialnost: če vse obleke nataknem nase, bo v prtljagi dovolj prostora za papir. Nasprotno ni mogoče. Pa sem na hlače nataknila še ene in na te še ene, čez vse skupaj pa dolgo obleko. In v borši je ostalo dovolj prostora za papir.
Na asfaltu med letališko pisto in stopnicami na letalo me je obleka, ki je opletala čez trojne hlače, spomnila na obdobje Jugoslavije. Morda je le urbana legenda, ampak takrat naj bi ljudje iz Trsta tihotapili kavbojke tako, da so si jih nataknili tudi po deset parov enega na drugega in šli na vlak. Nekako so znali poskriti tudi kavo, pomaranče, pralni prašek, celo žarnice in kdo ve še kakšen kapitalistični luksuz, ki ga je primanjkovalo doma in bi ga cariniki obdavčili v neskončnost, če bi ga našli. Še ni tako dolgo, ampak smo pozabili.
Pa takrat, ko smo morali plačati depozit, da smo lahko zapustili ozemlje SFRJ, in še to samo enkrat na leto. In se spomnim poniževanja ob prestopu meje z jugoslovanskimi potnimi listi, že mali italijanski policisti so nas zaničljivo obkladali: »Zlava, zlava,« manjvredna Slovanka. Avstrijski cariniki in policisti so z užitkom kazali vzvišenost nad drugorazrednimi sosedi.
Za manjvredne nas je imel tudi jugoslovanski režim in vohljal za vsakim, ki je stopil iz vrste. Med enoletnim potovanjem po Indiji sta me v tajništvu Fakultete za arhitekturo iskala uniformirana policista. Nekaj let pozneje so me po vrnitvi s potovanja poklicali na UDBO, tajno policijo, češ: »Vi pa veliko potujete.« Ravno sem prišla iz Egipta, panična, da bi lahko med namakanjem v Nilu morda staknila bilhacijo, bolezen stoječih voda. Udbovcu sem to histerično pojasnila, pa se je zbal okužbe, odskočil in odtlej mi je oblast dala mir. Ostal je le nelagoden občutek nadzora.
Veliko pozneje je prišla dvajsetletnica plebiscita za samostojno Slovenijo. Sicer se (še) ni iztekla, kot smo si predstavljali, in se mi včasih zdi, kot da se ne vračam v isto državo, iz katere sem nekoč odšla. Nisem vajena, da ljudje stvari naredijo slabo, jih sploh ne naredijo ali pa kar počez kradejo. Avstro-Ogrska morala odgovornosti, ki je nekako zdržala v socializmu, se je razletela v naletu na privatizacijski gnoj, ljubkovalno poznan kot tajkunstvo. Zakaj še nobeden od teh ni šel sedet? Zakaj oblast ne razdeli njihova premoženja med delavce? Nekdanji nadzor je nasledila anarhija.
Ampak ne bi se hotela vrniti v čase Jugoslavije in manjvrednega državljanstva. Slovenija ni idealna, ima pa vsaj potencial, da iz nje nekoč nekaj bo. Če bomo tako složni in vizionarski kot na plebiscitu 23. decembra 1990.
Piše: Jana Valenčič
