London so obkrožili plakati s fotografijo ust, obrnjenih proti staromodnemu mikrofonu, kar je reklama za najnovejši britanski film The Kings Speech, Kraljevi govor. Osrednja tema je odnos med princem Albertom, poznejšim kraljem Jurijem VI. (očetom današnje kraljice), in nekonvencionalnim avstralskim terapevtom, ki princu (kralju) pomaga premagati jecljanje ter strah pred javnimi nastopi.
Filma še nisem videla, ker pride na redni spored v britanske kinematografe na dan, ko gre revija Jana v tisk, je pa imel že prej velik odmev. Napovedujejo ga kot nominiranca za oskarja, dobil je sedem nominacij za zlati globus, bil je razglašen za najboljši britanski neodvisni film leta in kazali so ga na več mednarodnih festivalih. V Torontu je dobil nagrado publike. Velik uspeh za nizkoproračunski film o princu, pozneje kralju, prisiljenem, da proti svoji volji prevzame dolžnost, ki mu je pripadla, in se spoprime s svojimi omejitvami.
Princ Albert (1895–1952), ki so ga doma klicali Bertie (igra ga Colin Firth), je bil sramežljiv in bolehen fant, jecljal je in trpel zaradi pomanjkanja samozavesti. Med 1. svetovno vojno je bil v mornarici, potem je kot kraljevi sin dobil naziv vojvoda Yorški in začel opravljati ceremonialne funkcije. Pri teh je neskončno trpel zaradi govorne napake. Leta 1923 se je poročil z lady Elizabeto Bowes-Lyon (Helena Bonham Carter), hčerjo nižjega škotskega plemiča. Nova vojvodinja je po številnih neuspešnih terapevtih poiskala avstralskega učitelja govorjenja Lionela Loqueja (Geoffrey Rush), da bi ozdravil njenega moža, ki kot drugorojeni kraljev sin sicer ni imel posebne vloge.
Življenje vojvode in vojvodinje Yorških se je nepričakovano zasukalo. Leta 1936, po smrti starega kralja Jurija V., je krona pripadla njegovemu prvorojencu Edvardu VIII. Zaradi nameravane poroke z dvakrat ločeno Američanko se je moral prestolu še pred kronanjem odpovedati. V krizi, ki je ogrozila britansko monarhijo, je vloga kralja nepričakovano pripadla Edwardovemu mlajšemu bratu Albertu in zavladal je kot Jurij VI. Vsa leta na prestolu je podanike spodbujal z zgledom dolžnosti kljub osebnim preprekam.
Film se začne na mednarodni razstavi z mučnim nagovorom princa Alberta, kar ga dokončno prepriča, da sprejme Loquejevo nekonvencionalno zdravljenje. Odnosi med kraljevskim visočanstvom in terapevtom se sčasoma razvijejo v prijateljstvo. Loquejeva podpora postane še posebno pomembna z začetkom druge svetovne vojne, ko mora Jurij VI. množicam z govori vlivati upanje in spodbudo.
Ta skoraj povsem britanski film je bil posnet na ulicah in v razkošnih interierjih britanske prestolnice, vendar z verodostojnostjo in psihičnim portretiranjem preseže običajne kostumske drame. Največ pohval prejema Colin Firth v naslovni vlogi za podajanje Albertovega trpljenja, jecljanja in izboljšanja te napake. Nekje Firth pravi: »Pogledali smo filmske posnetke z mednarodne razstave v Glasgowu leta 1938. Presunljivo je bilo gledati kralja, kako hoče uspeti. Iz oči mu sije upanje. Pa kar naprej zadeva ob tišino, v katero potone, postane, se zbere, poskusi še enkrat in še enkrat. Ob koncu petminutnega posnetka sem imel solze v očeh.«
Ta film o premagovanju samega sebe iz občutka odgovornosti pa ima težave s klasifikacijo. Zaradi nekajkratne uporabe besede »f..k«, tako je Loque kralju zdravil zavrtost, ga bodo v Britaniji lahko videli le starejši od 12 let v spremstvu staršev, v Ameriki pa samo odrasli.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 2, 11.1.2011
