Mnenja

Kaj se bomo naučili od Fukušime?

Jana
11. 4. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Velike težave z japonskimi jedrskimi elektrarnami, v jedru katerih je Fukušima, nas pripeljejo do številnih pomembnih spoznanj.

Velike težave z japonskimi jedrskimi elektrarnami, v jedru katerih je Fukušima, nas pripeljejo do številnih pomembnih spoznanj. Pod pogojem seveda, da smo trezne glave in ne nasedamo »resnici«, ki temelji na domnevah. Če pogledamo oba pola, imamo na eni strani domnevo, da se ni zgodilo nič posebnega, le mediji ustvarjajo psihozo, na drugem polu pa se kopičijo alarmantne napovedi o smrtonosnem oblaku sevanja, ki bo prekril ves planet. Prvi pol je javno mnenje, katerega temelj je kolektivni obrambni mehanizem zanikanja, ki se kaže kot zatiskanje oči, zanikanje neprijetne resnice, skratka nojevska logika potiskanja glave v pesek. Tak lažni optimizem ni nič drugega kot oblika neumnosti in dokaz miselne lenobe, resignacije ter konformizma. Na drugem polu javnega mnenja pa imamo opravka s katastrofičnimi scenariji, ki sovpadajo z apokaliptičnimi napovedmi o koncu človeškega sveta.

Med tema dvema ekstremoma moramo torej iskati način, kako izključiti možnost in pridobiti verjetnost. Pri tem opravilu je pomembno, da najprej priznamo, da imamo problem, torej da ga ne pometemo pod preprogo. Sicer se nam lahko zgodi, da bomo od lažnega optimizma in apokaliptičnega pesimizma treščili na najnevarnejša tla, naravnost k fatalizmu. To je polje, v katerem se združita oba poprej opisana pola javnega mnenja, lažni optimizem in apokaliptični pesimizem. Njuna pot se konča kot fatalizem.

Jedrska elektrarna na tektonski prelomnici
Pri nesreči jedrske elektrarne v Fukušimi je nesporno dvoje: da je bila grajena (kot vseh petdeset drugih na Japonskem) na orjaški planetarni tektonski prelomnici, na t. i. ognjenem krogu planeta, kjer domujejo potresi in vulkanizem, in da so bili generatorji zgrajeni na prenizki nadmorski višini, kjer je veliko tveganje za cunamije. Japonci so s tem naivno demonstrirali iluzijo o premoči človeške tehnike nad naravnimi silami in to se jim je maščevalo. Ob tej strahoviti naravni katastrofi, ki je zahtevala več kot 20.000 življenj, so se seveda vnele tudi zagrete polemike o smiselnosti jedrskih elektrarn, tudi naše v Krškem. Odgovor je v analogiji. Lahko se premikamo peš, s konjem, z avtomobilom ali z letalom, zadnje je statistično najvarnejše prevozno sredstvo. Lahko dobimo električno energijo z drvmi, s premogom, z nafto ali pa jedrsko elektrarno, zadnja je po statistiki najvarnejša. Toda če strmoglavi letalo, je mrtvih največ potnikov, prav tako je žrtev največ pri nesreči nuklearke.

Najprej zloraba, potem korist
Z razvojem znanosti in tehnike se povečuje tudi tveganje. Poseg v jedro celice je porodil ambicije genskega inženiringa, poseg v jedro atoma je porodil ambicije jedrske tehnologije. Vsaka nova tehnologija je kot meč, ki ima nabrušeni obe strani rezila. Prva polovica rezila je namenjena obvladovanju narave, druga polovica pa je nastavljena človeku naravnost na vrat. Človek je vsako novo tehnologijo najprej zlorabil in šele pozneje uporabil. Genski inženiring prinaša popoln nadzor nad svetovno prehrano ali pa znanje, ki bi ga uporabili za izboljšanje te prehrane; z jedrsko tehnologijo izdelamo atomske bombe ali gradimo jedrske elektrarne. Obstoji še en zelo pomemben faktor tveganja, prehitra komercializacija novih, še ne dovolj preizkušenih tehnologij, kar velja za oba posega v jedro. Združitev tehnoznanosti in korporacijskega kapitala je danes najnevarnejši detonator, ki lahko razstreli eksplozivno telo človeške družbe.

Ne bodite naivni!
Vrnimo se k tveganju po jedrski nesreči v Fukušimi, zaradi katerega je zaskrbljeno toliko ljudi. Lahko vam povem le, da nimate razloga za strah, kajti dobili ste in še dobivate dnevno tolikšen odmerek sevanja, da lahko na radioaktivni oblak iz Fukušime takoj pozabite. Vir tega sevanja so eksplozije jedrskih bomb, ki so jih velesile, v demonstraciji svoje vojaške moči, odmetavale po vsem planetu. Od leta 1945 (Hirošima in Nagasaki) pa do leta 1975 je po svetu eksplodiralo 2.053 jedrskih bomb s skupno močjo 500 megaton, kar je enako moči 12.000 AB, kakršna je padla na Hirošimo. Ali ste kdaj prebrali vesti o posledicah teh eksplozij in sevanja, ki še danes preplavlja ves planet? Najbrž ne! Ali so vam povedali, koliko ljudi je doslej zbolelo in umrlo zaradi posledic tega sevanja in koliko jih še bo? Ne, zato preberite naslednje podatke! Ne mislite si, da je konec poskusov z jedrskimi bombami prinesel tudi konec sevanja. Ne bodite naivni!

Milijoni mrtvih zaradi sevanja?
Po ocenah ICRP (International Commission on Radiological Protection) je do leta 1989 za posledicami sevanja za rakom umrlo 1.173.600 ljudi. Bistveno višje so ocene ECRR (European Committee on Radiation Risk), ki govore o 61.600.000 umrlih zaradi raka, med njimi je 1.600.000 otrok in 1.900.000 zarodkov! ECRR dodaja še, da je kakovost življenja ljudi zaradi motenj zdravja padla za 10 odstotkov. Znane so tudi ocene za ZDA, do leta 2000 je tam za rakom zbolelo 80.000 ljudi in 15.000 umrlo. Ob vsem tem se je število mutacij človeškega genoma podvojilo! Te pa se dedujejo, zato bo slika posledic genetskih poškodb vrste homo sapiens izostrena šele čez nekaj generacij. Kakšna bo ekspresija teh mutacij, ne zna napovedati nihče! Naj dodam še sila neprijetno resnico, doslej je za rakom zbolela in umrla šele polovica žrtev, drugo polovico bomo začeli preštevati od danes naprej! Izotopi stroncija imajo v naših telesih dolgo razpolovno dobo, preden se spremene v itrijeve in ti v cirkonij. Sevanje kot posledica eksplodiranih jedrskih bomb je še vedno okrog nas in v nas. Zaradi demonstracije jedrske moči? V imenu napredka znanosti zaradi moči? Scientia propter potentiam!
Ko so znameniti raziskovalci, dr. Benjamin Spock, dr. Albert Schweitzer in dr. Rachel Carson, zahtevali ustavitev jedrskih poskusov, so jih razglasili za komuniste. Aktivistka WSP (Women Strike for Peace) Blanche Posner je pred kongresno komisijo leta 1962 v obrambo gibanja dejala: »Naša edina motivacija je skrb za zdravje otrok. Kadar jim postrežemo zajtrk, v kosmičih in mleku vidimo stroncij in cezij!«   

Nekaj (slabe) tolažbe
Naj vam v tolažbo zaupam, da je večja verjetnost, da bomo zboleli in umrli zaradi zastrupljene industrijske hrane kot pa zaradi posledic eksplozij jedrskih bomb. Problem je v tem, da si hrano lahko izbiramo sami, o jedrski moči pa odločajo centri moči. Nekoč generalštabi, danes korporacije, ki gradijo jedrske elektrarne.  Kakorkoli, spoznavanje resnice se začne z uničenjem slepil in utvar, z razočaranjem. Ob tem se lahko vprašamo, kako je mogoče, da je naš najmočnejši biotski nagon, nagon po preživetju vrste, nehal delovati? Omrtvičenje nagona po preživetju človeške vrste nam namreč dokazuje naše vedenje, raje imamo katastrofo v prihodnosti kot odrekanje v sedanjosti. Zakaj neki bi varčevali z energijo, raje gradimo nove instalacije porabe!

Pojav oseb s tržnim značajem
Sam to pojasnjujem s pojavom oseb s tržnim značajem. Ti ljudje niso navezani na druge, ni jim mar za ta svet, a ne zato, ker bi bili zgolj sebični, ampak ker so preveč brezbrižni in površni, ker imajo razkrojen ego. To, da jih ne skrbi za lastno življenje, bi še razumel, vendar njih ne skrbi niti za njihove otroke in vnuke. Pomanjkanje odgovornosti in skrbi na vseh ravneh lahko razložimo le s posledico tega, da niso čustveno navezani niti na svoje najbližje. Osebam s tržnim značajem ni nihče blizu, saj z lahkoto menjujejo tako prijatelje kot ljubimce. Ločitev razuma in srca je pri njih skoraj popolna, saj jih obvladuje manipulativno razmišljanje, ki narašča vzporedno z razkrojem čustvenega življenja. In prav to nemoč čustvenega življenja kompenzirajo z vero v vsemogočnost denarja in tehnike, torej z logiko kapitala. Nevarnosti, ki nam groze, ne prihajajo iz narave, temveč od ljudi, iz duše posameznika ter množice. Vse je odvisno od tega, ali naša psiha deluje prav ali ne. Zaradi politike, ki je kolaborirala zgolj v ekonomsko politiko, in znanosti, ki je postala ideologija, nas obhajajo temne slutnje. Le redki pa vemo, da gre tokrat za dolgo pozabljeno človekovo dušo.     

 

Piše: Anton Komat                          Jana št. 14, 5.4.2011