Moj antropološki pristop prepoznavanja okolice, zaradi preživetja izpiljen med potovanji  po krajih, kjer nisem poznala niti jezika: začela bom aplicirati na slovensko sredino. Približno tako, kot če pride slovenski znanstvenik dr. Telban med domorodce na Papui Novi Gvineji in o  izkušnjah poroča nazaj v civilizacijo. 
 Za začetek svarilo.  Mogoče je to  po Sloveniji  splošno znano, ampak očitno ne dovolj, ker se na slovenskih pokopališčih še vedno dogajajo  kraje ženskih torbic skupaj z razbitim avtomobilskim steklom. Trikrat v zadnjih mesecih sem izvedela od znank, kako poteka ta nova slovenska folklora ne le na osrednjem ljubljanskem pokopališču, ampak tudi po idiličnih predelih slovenskega podeželja, kot so Dolenjske Toplice in Krtina pri Domžalah. 
 Tri moje znanke so pred kratkim doživele enak »postopek«. Pripeljale so se na pokopališče, da bi na hitro stopile k grobu, in da ne  bi nosile torbice s seboj,  so jo spravile pod sedež v avtomobilu (dve znanki)  ali pa v prtljažnik (ena znanka). Ko so se čez kratek čas vrnile, jih je pričakala razbita avtomobilska šipa, torbica je pa izpuhtela. Pri tisti, ki jo je spravila v prtljažnik, so zlikovci razbili  obe zadnji šipi, očitno podrli zadnji sedež in si iz prtljažnika postregli s torbico. To se je zgodilo sredi dne na ljubljanskih Žalah, kjer župana bolj zanima pobiranje parkirnine (kar moja mama imenuje  davek na pieteto) kot pa zaščita poštenjakov pred lumpi. Očitno se nekje v grmovju ali  med parkiranimi avtomobili motajo ljudje s slabimi nameni in kladivi, kar ima za rezultat izgubo torbic, pa tudi letanje zaradi preklica dokumentov in popravljanje ne prav poceni razbitih avtomobilskih šip. Pri  gospe iz Dolenjskih Toplic je bilo to sredi najhujše zime.
 V Peruju sicer pravijo, da je okradenec sam kriv, ker ni dovolj pazil na svojo lastnino,  ampak v Sloveniji se je v zadnjih letih kraja na vseh ravneh tako razrasla, da človek ne ve več, kje bi še stražil.  Vzori se vedno širijo od zgoraj navzdol, tako pri arhitekturi, kjer  lahko sledimo bohotenju balkonov, kot pri moralnih načelih. Če tisti na vrhu kradejo milijarde, zakaj ne bi tisti na dnu zlatnine in torbic – ali pa zemlje.  
 Parcela, ki jo ima moja mama v vasici pri Radomljah, je vsako leto malo manjša, tiste od sosedov pa večje.  Eden od sosedov, znan kot nočna mora, se je začel zdaj po maminem prevažati z bagri, kopati jarke in glede na armaturo, ki leži na travniku, bo še tudi kaj zgradil.  Razne inšpekcije so  najbolj  »skrit« del slovenske javne uprave. Ne le da jih je ravno za vzorec in da svoj delovni čas merijo v minutah, temveč tudi  delujejo v kombinaciji  s polžjimi sodišči  in rezultat je predvidljiv. 
 Še nekaj o  drugi slovenski posebnosti, omejevanju sosedske pomoči, kar kaže,  da zakonodajalci še vedno ždijo v predindustrijski družbi. Ljudje, ki z zidarsko žlico in lopato pomagajo sosedom, so sicer  opazni, vendar večji del sosedske pomoči poteka zdaj na področju idej in informacij. Te so neotipljive, a bistveno donosnejše od popravila  stikal  v kokošnjaku. Skrajna oblika sosedske pomoči so  tisti politiki, ki na položaje nastavljajo svoje prijateljčke, da jim bodo po preteku mandata zagotovili službo. Kako se bodo dacarji lotili teh?
 Bo slovenska zakonodaja spet enkrat udarila po modrih ovratnikih (ročnih delavcih), belim  ovratnikom (umskim  delavcem)  pa  prepustila  peskovnik?  Bolj od »Evropske  unije  dveh hitrosti« me  začenja skrbeti  »Slovenija dveh hitrosti«.

Piše: Jana Valenčič                                        Jana št. 14, 5.4.2011