Vprašajte Evo
Sem samohranilka z dvema najstnicama. Mož je odšel že pred enim letom in živi s sodelavko. Mislim, da se je vse začelo takrat. Odkar je začela hči lani obiskovati srednjo šolo, se je popolnoma spremenila, postala je zadirčna, do mene je groba. Tudi mlajša, ki je osmošolka, se začenja obnašati tako kot ona. V šoli sicer nista popustili, doma pa je katastrofa. Sama hitro izgubim živce in ponorim nad njima, onidve pa vpijeta nazaj. Če vam povem po pravici, je v naši hiši res eno samo vpitje. Lepo prosim za pomoč, kako bi se temu izognila, saj mi včasih skoraj ni živeti v takem.
Odgovor:
Mislim, da se je vse pokrilo – razpad vaše zakonske zveze in poslabšanje odnosa doma. Dekleti sta se prav gotov odzvali na očetov odhod, čeprav iz vašega pisma ne morem razbrati, kakšne odnose imata zdaj z njim. Zelo dragoceno je, da nista popustili v šoli, in dobro je, da se tega zavedate.
Niste edini, ki vam v takem ni živeti. Prepričana sem, da bi vama tudi vaši dekleti povedali enako, če bi ju vprašali, kako se počutita. Ne vem, kaj delate, ko pravite, da izgubite živce in znorite. »Samo« vpijete? Zmerjate? Žalite? Nič od tega ni dobro. Vi ste odrasli, dekleti pa sta šele pubertetnici, kar pomeni, da jima morate biti za vzor.
Ste izgoreli?
Biti samohranilka odraščajočih hčera ni najlažja naloga in vzgoja dveh pubertetnic je kar zajeten zalogaj. Kadar ste preutrujeni, so vaše vzgojne reakcije ostrejše in poveča se nevarnost, da se boste odzvali nestrpno in neprimerno. Najbrž ste že sami ugotovili, da vpijete takrat, ko se počutite nemočni. Če vpijete, ker ste pod pritiskom, morate to razčistiti, saj ni pravično, da svoje frustracije prenašate na deklici.
Vendar vam ne greni življenja samo puberteta. Morda imate občutek, da morate biti za vse odgovorni sami, in ta občutek ni prijeten. Kdo v okolju bi vam bil lahko v pomoč? Le ozrite se naokoli, prav gotovo jih je kar nekaj, ki so vam pripravljeni stati ob strani.
Napačna življenjska izkušnja
Vpitje otroka nauči le glasne reakcije in nikakor ne sklepanja kompromisov. Ugotavljate, da vas vpitje na deklici navdaja s slabim občutkom, kar vam ne olajšuje življenja in hitro zaidete v začarani krog slabe volje. Bolj ko ste slabe volje, pogosteje vpijete, to vas navdaja s še slabšim občutkom. In popolnoma vam verjamem, da ste zaradi tega nesrečni.
Vpitje nanju znižuje njun občutek samozavesti, kar v tem ranljivem obdobju ni zanemarljivo. Morda vam bo pomagalo, če se začnete zavedati, da reševanje problema z vpitjem potuje iz generacije v generacijo. Skoraj bi si upala staviti, da so tudi na vas vpili, in prav tako, da se deklici zadirata tudi drugje, če jima kaj ni pogodu. Mislim, da ne želite dajati take popotnice svojima hčerkama.
Vpitje probleme le povečuje in okvari odnose. Ni dobro orodje za discipliniranje, pravzaprav ima celo nasproten učinek, saj zmanjšuje starševsko avtoriteto. Vpijete, kadar vam zmanjka drugih možnosti, kako dekletoma nekaj dopovedati. Z vpitjem jima sporočate: »Nisem vama več kos.« To pa otroke, ki potrebujejo trdno starševsko vodenje, zbega in jih dela negotove.
Poleg tega je vpitje zelo slab vzorec za deklici. In čisto logično je, da ob tem, ko vpijete, ne ostajata tiho, in dejansko to povzroči le družno povzdigovanje glasu in prerekanje. Verjemite mi, tako kot vam tudi njima ob tem ni prav nič lahko pri srcu, čeprav se vam morda ne zdi tako.
Razmislite in bodite z njima iskreni
Iskreno jima povejte, da veste, da prepogosto privzdignete glas, da s tem niste zadovoljni in da bi radi v zvezi s tem kaj spremenili, da pa vas moti tudi njuno vpitje. Vzemite si čas za pogovor, ki naj ne bo pridiga, ampak res pogovor, v prijetnem vzdušju, pa naj bo to ob nedeljskem jutranjem rogljičku, na sproščenem sprehodu ali ob večernem kakavu.
Skušajte se dogovoriti, kako bi vse zmanjšale glasnost, in skupaj postavite nekaj pravil v svojem družinskem življenju. Pozorno ju poslušajte, kaj imata povedati, onidve pa naj prav tako pozorno poslušata vas. Nikar si ne skačite v besedo. Ko vam bo uspelo sprejeti nekaj pomembnih odločitev, jih zapišite. Dogovorite se za redna tedenska srečanja, da boste pregledale, kaj vam je uspelo in kje se je zataknilo.
Če vam ne bo šlo, se obrnite po pomoč k strokovnjaku, predvsem z namenom, da skupaj poiščete možne poti iz tega položaja. Morda vam lahko kdo od zunaj pomaga odpreti nov pogled, nedvomno pa lahko skupaj poiščete različne strategije, kako povečati verjetnost, da se bosta deklici skupaj z vami držali dogovora. Vsaka od vas ima pravico do mirnega življenja, zato napovejte vpitju vojno! Upam, da vam bo uspelo!
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 9/ 2012
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva, JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
