Mnenja

Razmišljam o pomenu družine

Jana
7. 5. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V zadnjem času veliko slišim o novem družinskem zakoniku, da sem že čisto zbegana. V službi smo se pogovarjali o idejah, ki jih prinaša, in sodelavka me je razjezila z mišljenjem, da lahko tudi homoseksualci posvojijo otroke in da to ni nič hudega.

Vprašajte Evo

V zadnjem času veliko slišim o novem družinskem zakoniku, da sem že čisto zbegana. V službi smo se pogovarjali o idejah, ki jih prinaša, in sodelavka me je razjezila z mišljenjem, da lahko tudi homoseksualci posvojijo otroke in da to ni nič hudega. Mislim, da takšno mnenje lahko povzroči veliko škode predvsem otrokom. Sem poročena, z možem imava tri otroke, fanta sta stara 14 in 13 let, deklica deset. Družino ljubim in ne znam si predstavljati, da je ne bi imela. Trdno sem prepričana, da lahko le oče in mati pravilno vzgajata ter dasta otroku najboljše ter da dva moška tega otrokom ne moreta dati, to bi bil propad družin. Ker vzgajamo z zgledom, ima tak otrok večjo verjetnost, da tudi sam postane homoseksualec. Imam prav?

Odgovor
Če vprašate mene, vam ne morem pritrditi. Lepo, da uživate v krogu družine in privoščim vam, da ste srečni, a zagotavljam vam, da oče in mama sama po sebi še ne zagotavljata idealnega okolja za otroka. Že leta delam z otroki in imela sem priložnost vpogleda v raznovrstne družine, tudi take, ko je bilo na videz vse v redu, ob pogledu za kulise pa se je pokazalo, kako je bil otrok izpostavljen takim ali drugačnim trpinčenjem in zlorabam. Pa so imeli očeta in mamo! Po drugi strani sem imela možnost spremljati mame, ki so se same za preživetje in blaginjo otrok bojevale kot levinje in ki so jih same uspele vzgojiti v dobre ljudi. Tako, da družina so lahko nebesa, lahko pekel, lahko pa nekaj med njima.

Odnosi v družini so tisti, ki močneje kot struktura družine vplivajo na otroka
Ne gre za propad družine, ampak za spreminjanje strukture družine. Kot sem že omenila samo navzočnost očeta in mame sama po sebi še ne prinaša nikakršnega jamstva za srečo v družini. Nihče me ne more prepričati, da je družina, kjer pijani oče prebuta ženo in ustrahuje otroke, boljša od tiste, ko samohranilka z vso odgovornostjo poskrbi za vzgojo. In, da, včasih je treba umakniti otroka iz kakšne navidezno »normalne« družine, ker eden od staršev (v najslabšem primeru pa oba) ni sposoben opravljati starševske vloge. Se vam taka združba »očeta in mame« še vedno zdi primernejša kot kaj drugega? Dom Malči Beličeve (pa še katera druga ustanova) skrbno bedi nad otroki, ki bi jim vztrajanje v domačem okolju, čeprav z očetom in mamo, naredilo nepopravljivo škodo.

Trenutne ideje, da je samo tista družina, ki ima očeta in mamo, prava družina, me zelo spominja na zgodovino, ko je dobil otrok neporočene mame sramotni vzdevek pankrt in ga je zaničeval vsakdo, kdor ga je srečal, saj je bilo merodajno mnenje, da je le poročena mama lahko primerna mama. In, kar je še huje, onemogočanje možnosti, da bi bila lahko istospolna partnerja starša, me močno spomni na čas, ko je Hitler srdito preganjal vse, ki se mu niso zdeli »pravi«, tudi geje. Kdo pa sem jaz, pa mi, pa vi, da bi lahko odločali v imenu naših sosedov glede stvari, ki so popolnoma osebne ? Predvsem ne takrat, kadar se otrokom dobro godi in so negovani, ljubljeni in sprejeti.

Kampanjo proti družinskemu zakoniku spremlja velika mera nestrpnosti in napadalnosti. Na neki radijski postaji, ki je že ugasnila, je imel vodja akcij proti družinskemu zakoniku z voditeljem skoraj zasebno zabavo, ko sta si dala duška na temo v zvezi z geji in možnostjo, da bi lahko vzgajali otroka. Ne boste verjeli, ampak govorila sta o tem, kam bi geji dojenčku tlačili dudo – omenjala sta, kot bi se nad tem naslajala, da v usta gotovo ne. Nizkotno, nedvomno z elementi sovražnega govora.

Poglejte širše
Hudo je, kadar nam začnejo življenje krojiti predsodki, zanje je značilno, da so osnovani na nepreverjenih dejstvih oziroma na verjetju in da so močno čustveno obarvani. Dobrega roditelja ne naredi njegova spolna usmerjenost, ampak medsebojno spoštovanje, izpolnjevanje starševskih dolžnosti, skrb za otroka in predvsem ljubezen. Poleg tega je primerov, ko bi dva istospolna starša vzgajala otroka, zelo malo. Z vašim mnenjem, da se bo tudi otrok, ki ga vzgajata istospolna starša, razvijal v gejevski ali lezbični smeri, se ne morem strinjati. Najbolje, da kar citiram mnenje društva psihologov: »Otroci heteroseksualnih in homoseksualnih staršev se z vidika anksioznosti, depresivnosti, samopodobe, socialne prilagojenosti in podobnih vidikov ne razlikujejo, prav tako slednji nimajo nobenih razvojnih primanjkljajev. Otroci se v glavnem ne razlikujejo tudi po osebnostnih potezah, razen da so otroci istospolnih staršev bolj odprti za nove izkušnje in so bolj tolerantni do drugačnosti. Študije dokazujejo še, da ne držijo prepričanje, da heteroseksualni starši vplivajo na večjo verjetnost pojava heteroseksualnosti pri otrocih.« Podobno mnenje, spet na osnovi raziskav, zastopajo tudi Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije in Katedra za razvojno psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Za razvoj otroka je najpomembnejše varno in toplo okolje
Družine so vedno bolj različne, a se v njih otrokom lahko prav dobro godi. Pa saj se pravzaprav družine v klasičnem pomenu besede, ki jo sestavljajo oče, mama in otroci zdaj vedno pogosto levijo v različne oblike. Zelo veliko je ločenih partnerjev, nekaj ovdovelih, nekaj samohranilk, ki so to same izbrale, nekaj otrok vzgajajo stari starši … Tudi moški (ali ženski) par, ki otroke vzgaja z ljubeznijo in se jim nesebično posveča, je zame družina.

Globoko verjamem, da je prava družina tista, v kateri obstaja medsebojno spoštovanje in uživanje drug ob drugem. Prava družina je, kjer je za otroke lepo poskrbljeno, ne le materialno, ampak tudi čustveno. V pravi družini se smejejo in včasih tudi jokajo, ampak ne zaradi nasilja, ki bi ga nad kom povzročal družinski član, ampak zaradi globokih čustev in njihovega usklajevanja.

Piše: Eva Hrovat Kuhar                               Jana št. 11/ 2012

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Likozarjeva 3, 1000 Ljubljana ali po elektronski pošti
janasvetuje@kratermedia.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.