Bralke so me poučile, da podhranjeni oddelki bolnišnic niso le dolenjski fenomen, ampak vseslovenski, in kot kaže, je precejšen del zdravstva v slabši formi, kot sem mislila. Res ne vem, od česa bo minister še oklestil svoje varčevalne odstotke, potem ko so jih oklestile že vse zadnje vlade. Na tem skeletu ni več mesa. Lahko samo še amputiramo.

Celo v paradnem konju, na Kliničnem centru v Ljubljani, ni kot bi moralo biti. Tako piše bralka zdravnica: »Žal je v našem zdravstvu marsikje tako, kot ste opisali v članku. Tudi na Kliničnem centru so nekateri oddelki močno prenatrpani in slabo opremljeni. Zlasti to velja za oddelek intenzivne interne medicine, verjetno ste slišali za hematološki oddelek, kjer nimajo ustreznih prostorov za najtežje hematološke bolnike (z levkemijami) po transplantaciji kostnega mozga, ko je potrebno aseptično okolje.«

Tudi če je na vrhu pomanjkljivo, to ne upraviči razmer drugje po Sloveniji. Bralka, doma iz Dolenjske, mi je opisala svojo izkušnjo. Njena prijateljica je bila teden dni na novomeški interni. V tem času so v sobi, kjer je ležala, umrle tri ženske. Kako se na tem oddelku prepletata življenje in smrt, mi je razkrila še druga dolenjska bralka. Njen stari oče je umiral v sobi z osmimi posteljami in se še v zadnjih zdihljajih počutil krivega, da s hropenjem moti druge paciente.

»Pa ste vi kdaj ležali na tem oddelku?« sem jo vprašala. »Ne, moja družina gre vedno v Ljubljano«. Kako? »Če bi šli v mojem kraju v zdravstveni dom, bi nas odpeljali v bolnišnico v Novo mesto, kamor sodimo. Zato se odpeljemo na ljubljansko urgenco, se zlažemo, da nas je doletelo na poti, in potem nas hospitalizirajo na Kliničnem centru«. »Pa vsi Dolenjci hodite v Ljubljano v bolnišnico?« »Ne vsi, mnogi nimajo denarja in ostanejo v novomeški. In novomeška bolnišnica je polna Belokranjcev.« Očitno so bolj potrpežljivi.

Od drugih strani slišim, da je večji del novomeške bolnišnice moderniziran, le interni oddelek še ni na vrsti za obnovo oziroma novogradnjo. Služba, ki je sama ne bi sprejela, je vodenje slovenske bolnišnice v teh časih. Nehvaležna in neizvedljiva, je pa to tudi čas izzivov in sprememb. Kod drugod, postajajo tudi slovenske institucije odvisne od individualnih pobud, od podpore od spodaj, od malih ljudi, kar je dobro.
Novomeški bolnišnici poklanjam posteljo po njihovem izboru, ki stane 3000 evrov, kar je visok znesek, vendar ne toliko, da ga ne bi zmogli ozaveščeni posamezniki (posebno tisti, ki sodijo med najbolje plačane v državi) ali skupine ljudi, prepričanih, da posamezniki lahko nekaj naredimo za boljše skupno dobro. Pa to Slovenci že razumete?
Tako meni Pomembni Mož Dolenjske: »Glede donacij posameznikov lahko rečemo le to, da sta humanost in srčnost vrednoti, ki zadevata posameznika in nanjo, žal, nimamo posebnega vpliva.« Kar ni res. Vsak posameznik lahko vpliva z zgledom.

Tako 3000 evrov poklanjam oddelku, na katerem ne bom ležala, v mestu, kjer ne bom živela, ker verjamem, da lahko meni neznanim osebam, pacientom in osebju, malo izboljšam razmere. Prosim le, da me nihče več ne obklada s pokroviteljskimi »željami za veliko uspeha pri vašem dobrodelnem udejstvovanju«. Gospod naj raje še sam prispeva posteljo za bolnišnico svojega kraja.

V teh časih lahko vsak od nas, vsaj v malem, omili razčlovečenje svoje nacije. S svojim žepom. Kot pri Angležih.

Jana Valenčič, Jana št. 14/2012