Ljudje

Carmen Dell'Orefice, najstarejša med najlepšimi

Jelka Sežun, jelka.sezun@jana.si
13. 6. 2024, 06.00
Deli članek:

»Nikoli se ne zadovoljim z ničimer, kar mi ne daje vsaj kančka radosti, če že ne popolne sreče in zadovoljstva. Kako bi sicer lahko iz prazne kupe tujcu ponudili požirek vode? Kupico je treba napolniti do roba!« To je njen recept za dolgo življenje – in očitno deluje. Carmen Dell'Orefice je tretjega junija dopolnila 93 let in je še vedno med najbolj iskanimi manekenkami sveta.

Profimedia
Carmen Dell'Orefice

Velja za najstarejšo manekenko na svetu, vendar je treba malce pojasniti – našla bi se sicer kakšna po letih starejša, ampak pri teh gre za ženske, ki so kot fotomodeli začele delati šele na stara leta in so torej pravzaprav začetnice. Carmen, hči italijanskega očeta in madžarske matere, pa je prvič pozirala pri trinajstih. In še vedno dela, o upokojitvi pa ne razmišlja. »Rada bi uživala vsak dan svojega življenja in delo je del tega,« pravi.

Sploh je pa že bila upokojena, večkrat, a se je vedno vrnila. Pokoj ni za vsakega.

Šola življenja

Profimedia
Carmen Dell'Orefice, najstarejša med najlepšimi

Predupokojenska Carmen ni izstopala, ni bila eksotična, ni imela posebnega videza. »Bila sem kameleon,« pravi. Po vrnitvi k poklicu, ki ji veliko pomeni, ko ni več kameleon, ko izstopa po tistem srebrno belem slapu las, pa ima več dela kot kadarkoli prej. In ja, tudi na naslovnicah modnih revij se še vedno redno pojavlja – na primer lani v češki izdaji Vogua. In je prelepa. Njena metaforična kupica je bila pogosto izpraznjena, a jo je vedno znala znova napolniti. Že to kaže, da je Carmen Dell'Orefice zelo posebna gospa. In to nima prav nič opraviti z njeno starostjo.

Začenja se kot pravljica: pri trinajstih se je Carmen, letnik 1931, peljala z avtobusom k baletu, pa jo je opazila žena znanega fotografa in jo nagovorila, naj pride pozirat. V resnici življenje trinajstletnice ni bilo prav nič pravljično. Njen oče, koncertni violinist, in mama, nekdanja plesalka, sta se kar naprej razhajala in tako je deklica v rodnem New Yorku večinoma živela z mamo v precejšnji revščini. Sama je tiste prve fotografije označila za katastrofo. Zares se je začelo šele dve leti pozneje, ko jo je boter pripeljal k Voguu. In se je pri petnajstih znašla na naslovnici. Ko je videla svoje fotografije, se je od groze zjokala. Bila je tako podhranjena, da so morali fotografi zadaj spenjati obleke in vanje natlačiti papir, da so pričarali obline, ki jih ni imela.

Profimedia
»Rada bi uživala vsak dan svojega življenja in delo je del tega,« pravi.

A poziranje in občasna naslovnica še nista pomenila bogastva in razkošnega življenja, njeni honorarji so bili prenizki, zato sta z mamo tudi šivali in prodajali obleke. Na fotografiranja se je kar odkotalkala, tako je prihranila denar za avtobus. In kadar so jo hoteli obvestiti, da imajo delo zanjo, so ji morali domov poslati sporočilo po kurirju, ker z mamo nista imeli telefona. Nekoč si je zaželela Chanelov kostim, ki ga je nosila na snemanju, a si ga ni mogla privoščiti. Pa si je kupila blago in si kar sama sešila prav takega. Mamina šola življenja se je obrestovala.

»Včasih moramo opravljati delo, ki ga raje ne bi, da lahko postavimo hrano na mizo,« je razložila. »A bistveno je, da delaš nekaj, kar počneš s strastjo. Imam to srečo in blagoslov, da sem v življenju večinoma lahko počela nekaj, kar sem imela rada.« Nekoč je mislila, da bo njeno delo ples, a ko jo je revmatična vročica, vnetna sistemska bolezen, za leto dni položila v posteljo, je bilo sanj o baletu konec.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!