Ljudje

Najbolj zlato je njegovo srce!

Andreja Comino
13. 6. 2024, 05.00
Deli članek:

Obožuje pravljice, mitologijo, navdušuje ga skrivnostnost najrazličnejših materialov, ki jih kroti s kladivom in drugimi orodji. Na vhodu v delavnico v najožjem središču Ljubljane obiskovalca najprej pozdravi kip svetega Jurija, ki ubija zmaja, na steni pa visi prekrasna ikona, ki se je nedavno vrnila z romanja v Lurd, police se šibijo pod filigransko izdelanim nakitom, cerkvenimi kelihi in drugimi umetniškimi izdelki. V delavnici pa je nadvse živahno, saj Bavarec Christoph Steidl Porenta, ki se je pred dobrimi tridesetimi leti zaradi ljubezni iz Münchna preselil v Slovenijo, svoje bogato znanje rad predaja naprej.

Mateja J. Potočnik
Christoph se s filigransko natančnostjo posveča oblikovanju zlata.

Zdi se, kot da se je v njegovi delavnici čas ustavil pred stoletjem, dvema, tremi … Ni pomembno, kdaj točno, tam čas teče čisto drugače kakor v živahni okolici Križank. Vztrajno nabijanje kladiva obiskovalca zaziba v meditacijo, mojstrova popolna osredotočenost na izdelek, ki nastaja, pa iz glave prežene misli. »Vedno je treba biti popolnoma posvečen izdelku, ki je pred teboj, saj že najmanjša napaka pomeni, da bo treba začeti od začetka,« s širokim nasmehom pove nadvse umirjeni Christoph. Ni naključje, da se je razvil v vrhunskega mojstra, saj prihaja iz družine, ki je nemški in drugim kulturam dala številne ustvarjalce – od slikarjev, štukaterjev, livarjev cerkvenih zvonov do kiparjev. Christophova mama je bila akademska slikarka, ki je izdelovala tapiserije, oče pa arhitekt in tudi po njegovi strani je bilo v družini veliko arhitektov. »Od malega sem bil v stiku z umetnostjo. Mama je oboževala antiko in mite, pa je tudi nas otroke, imam starejšega brata in sestro, navdušila za ta bogati simbolnm svet, ki ga obožujem še danes. Odlične so tudi sodobne pravljice, kot sta Harry Potter in Gospodar prstanov. Pravljice so odraz zelo močne domišljije, in če želiš ustvarjati, je je treba imeti veliko,« je prepričan Christoph, ki je z družino živel v najožjem središču Münchna, le pičlih sto metrov od Akademije likovnih umetnosti, vendar mu življenje v tako velikem mestu ni bilo najbolj pogodu.

Očaran nad mojstrstvom.

»Lahko pa rečem, da je kulturni utrip Münchna povsem primerljiv z Ljubljano, čeprav je tam mnogo več denarja. Zato tam nastopijo res velika imena, vendar pa je v Ljubljani še več kulturnih dogodkov, kar je izjemno. Z družino smo jih veliko obiskovali, od nekdaj so mi bili všeč muzeji in njihove zbirke, ki so res osupljive. Vsi ti kipi, slike in predmeti! Ko se zatopiš v detajle, te začne gristi radovednost! Kaj vse so mojstri zlatarji in srebrokovači znali narediti!« je navdušen Christoph, ki je že kot otrok ustvarjal s steklom in slikal. Izučil se je za industrijskega mehanika in je tri leta »šraufal« robote. »Hitro sem ugotovil, da to ne bo moje življenje. Ko sem delal kot mehanik, sem se naučil piliti in žagati, doma sem imel majhno delavnico, kjer sem izdeloval nakit za mamo, tete in njihove prijateljice. Ustvarjanje me je čisto prevzelo. Vendar pa se nisem želel učiti pri zlatarju, kjer bi samo popravljal zlato, zanimalo me je več. Izvedel sem za benediktinski samostan tristo kilometrov proč. V klavzuri je bila tudi zlatarna. Vesel sem bil, ko so me sprejeli. Tako sem se pri dvajsetih od začetka začel učiti zlatarstva, srebrokovaštva in restavratorstva plemenitih kovin,« se spominja mojster.

Mateja J. Potočnik
Mojster obožuje mitologijo, ki v njem prebuja ustvarjalnost.

V meni je gorel ogenj

Učna leta so bila nadvse naporna. V samostanu so se držali latinskega reka Ora et labora (Moli in delaj), pa se ga je moral tudi on. Delovni dan se je začenjal zgodaj zjutraj, trajal je do štirih popoldne, Christoph pa je bil že uro pozneje še v sosednji vasici pri zelo dobrem zlatarju v uku do desete zvečer. Ob koncu tedna je delal v svoji delavnici v sobi. Ob takšni predanosti ni čudno, da je vajeništvo, ki v Nemčiji traja tri leta in pol, skrajšal na leto in pol za zlatarstvo, štiri mesece za srebrokovaštvo in dva meseca za restavratorstvo. »Za vsako področje sem opravil izpit in bil najboljši v svojem letniku.« Doda, da je bila šola sicer zelo stroga, vendar najboljša. On pa ni nikoli izbiral lažjih in preprostejših poti. »Naučil sem se ne samo zlatarstva, temveč tudi drugih vidikov življenja. Ugotovil sem, da konec koncev ni pomembno, kaj počneš v življenju, pomembno je, da to počneš s srcem in si zadovoljen s seboj ter je to res tisto, kar želiš. Le tako lahko postaneš res dober. Če nekaj počneš le zaradi denarja ali slave, nikoli ne boš dober. Tega se držim že vse življenje,« pove mojster, ki so ga po končanem izobraževanju v samostanu tudi zaposlili. Z veseljem je opravljal delo, pa tudi prenašal znanje na druge. Vsake toliko se je vračal domov v München, običajno za praznike, in tako je bilo tudi za novo leto pred več kot tridesetimi leti.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!