Ljudje

Kandidatka za Slovenko leta: Romana Lesjak, prinašalka upanja

Vasja Jager
16. 1. 2024, 07.00
Deli članek:

Karate županja, ki obožuje nogomet in Siddharto, ob poplavah pa se je na pomoč svoji Črni prebijala skozi plazove, ki so ustavili celo Slovensko vojsko.

Mateja J. Potočnik
Romana Lesjak

Človeške skupnosti ne bi zmogle obstajati brez posameznic in posameznikov, ki tako nazorno utelešajo njihove temeljne vrednote, da že zgolj s svojo pojavo navdihujejo, opogumljajo in povezujejo ljudi v svojem okolju. Prodajalka v majhni trgovini, ki vsakemu nameni prijazno besedo; učitelj, ki je s srcem in dušo predan svojemu poslanstvu; knjižničarka, ki v prostem času vodi knjižni klub ... To so arhetipi slovenskih vasi, trgov in mestnih četrti, so nasmejani obrazi našega vsakdana in duša naših skupnosti – zaradi takšnih ljudi je lepo živeti med ljudmi. Redke, zato pa toliko srečnejše in povezane so skupnosti, kjer so takšne posameznice in posamezniki na samem čelu; skromni in pošteni ljudje praviloma ne silijo v ospredje, kadar pa se le odločijo za to, pridejo, ker želijo in preprosto morajo delovati v skupno dobro. Takšen človek je Romana Lesjak in takšen kraj je Črna na Koroškem, ki jo kot županja vodi od leta 2010.

Osebni arhiv
Romana Lesjak

Vse življenje je preživela v ljubljeni Črni, kjer se je rodila leta 1956, dva dni po božiču. Klila, rasla in zorela je na svoji domači zemlji, se polnila z njenimi zgodbami, vpijala njen dih, živela kot ena izmed njenih članic, si delila skupno usodo, prenašala preizkušnje in uživala radosti, poganjala ter krepila skupne vezi. Med drugim je bila več let predsednica lokalnega nogometnega kluba, kar je v takšnih okoljih še posebej čislan položaj; medtem ko večja mesta posrkajo vase največji delež kapitala in prestiža, je v manjših sredinah fuzbal eden ključnih virov ponosa, triumfi domačih kostolomcev v lokalnih derbijih pa osnova za številne epske pesnitve, ki jih nato po oštarijah deklamirajo pivski bardi. Kot predsednica NK Črna je Romana Lesjak »pobe« spremljala na gostovanjih po vsej Sloveniji ter nesrečne sodnike in nasprotnike obilno žgala z jezično jedkanico, še danes pa si ogleda praktično vsako domačo tekmo.

Skozi katastrofo jo je vodil materin zgled

Njen oče Franc Polajner je umrl, ko je imela vsega 16 let, Romano in mlajšo sestro je tako mama morala spraviti do kruha sama. Do današnjega, pa še do sodnega dne bo Marija Polajner ostala največji vir navdiha za svoji dekleti, ki jima je privzgojila požrtvovalnost in poštenje, pa tudi ravno pravšnjo mero znamenite koroške trme. »Ne najdem zadosti presežnikov, da bi opisala svojo mamo – trdna, srčna, topla ...,« se ganjeno spominja sogovornica. »Prej bi pomislila na vse druge kakor pa nase. Naučila me je, da si je za pomoč sočloveku vedno treba vzeti čas.« To miselnost je Romana Lesjak prenesla tudi na svoje tri otroke: Petro, Jureta in Uršo.

Osebni arhiv
Med poplavami je zavihala rokave

Kako zvesto je prevzela materina načela, je dokazala kot prostovoljka v številnih lokalnih društvih; s prostovoljstvom je začela že v osnovni šoli. Zagotovo največja preizkušnja sočutja in vztrajnosti pa se je nadnjo zgrnila lanskega avgusta, ko je sicer krotka reka Meža, s katero so Črnjanke in Črnjani skoraj od pamtiveka živeli v miru, v nekaj minutah nabreknila v uničevalno povodenj ter razdejala kraj in ga odrezala od preostanka civilizacije. Usoda je hotela, da si je ravno v tistih dneh Romana Lesjak privoščila dopust, in to po več letih – vse dotlej se ni odtrgala od vodenja občine in skrbi za ostarelo mater. Šele ko je slednja v častitljivi starosti umrla, si je Romana poleti 2023, leto pozneje, dovolila malo predaha. Poročila o katastrofi so jo dosegla na hrvaškem otoku Šolta. Takoj zjutraj je na vrat na nos odbrzela domov, v svoj kraj, k svojim ljudem, v skupnost, ki je potrebovala voditeljico bolj kot kadarkoli prej v vsej svoji zgodovini. 

Do Črne se je prebijala s trajektom, potem z avtom po avtocesti, ko ni šlo več naprej, se je pridružila dvema fantoma, ki sta s težkim land roverjem hitela k očetu. »Vozili smo se pod takšnimi plazovi, da me zdaj oblije zona, če se spomnim nanje. Tedaj pa smo razmišljali samo, kako bomo čim prej v Črni,« pripoveduje. Čez zadnje kilometre drsečega, razmočenega, umazanega, zahrbtnega terena, ki je ustavil celo Slovensko vojsko, so se prebili peš, v batarjih, ki jim jih je odstopil bivši župan – toliko o sproščujočem dopustu.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št.  št. 3., 16. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!