»Spoznala sva se v Indiji, v jogijski prestolnici Rišikeš pod vznožjem Himalaje, poleti leta 2017. Tam sem bila na jogijskem tečaju, prav tako je tam jogo in zvočno terapijo študiral Rajendra. Sostanovalka v ašramu me je takrat že nekaj dni prepričevala, da bi preizkusili vegetarijansko restavracijo na drugi strani reke Gange. Ko sva prišli, so bile vse mize zasedene, le ena je samevala v kotu, a sva šele nato na njej uzrli knjigo in pravi čaj z začimbami ter mlekom – masala čaj. Trenutek za tem je pristopil moški in naju prijazno povabil, naj prisedeva. Kosilo sva tako užili v prijetni družbi. Njegova angleščina ni izdajala, od kod prihaja. Pogovor je stekel zelo spontano, hitro sva našla skupne točke v načinu življenja, vegetarijanski prehrani, vrednotah in pogledu na svet. Čas je prehitro minil za vse teme, ki sva jih želela obdelati, zato sva se dogovorila za srečanje,« se spominja Kaja Kastner Yadav, mednarodno certificirana ajurvedska svetovalka, dolgoletna učiteljica joge ter ustanoviteljica centra za ajurvedo in jogo Ajurjoga v Ljubljani. Joge se je učila v ašramih v Evropi in Indiji. Takrat se je spoznala tudi z ajurvedo in jo doštudirala pri svetovno znanem ajurvedskem zdravniku, dr. Vasantu Ladu na ajurvedskem inštitutu v ZDA. Izpopolnjevala se je v Nemčiji in Indiji.

Šimen Zupančič

Ponovno sta se srečala čez nekaj dni. »Tisto popoldne je bilo vroče in soparno, želela sem si le še ohladitve v mrzli Gangi. Rajendra je poznal kotičke, kjer se njen tok razširi in umiri. Ozka kamnita pot naju je vodila skozi bujno zelenje in omamno dišeče frangipanije vse do peščene plaže, posute z velikimi balvani. Tam sva zaplavala v sveti reki Gangi, ki je v tem delu Indije še čista. Prijateljstvo se je nato med nama poglabljalo, a moj odhod nazaj v Slovenijo je bil neizbežen. Zato nisem razmišljala, da bi bila lahko v zvezi. Vendar sva ohranila stik tudi po moji vrnitvi. Vse do novoletnih praznikov sva si izmenjavala le sporočila po elektronski pošti, potem pa sem končno sedla na letalo za tropsko Goo. Takrat sva se še bolj zbližala in se odločila, da ostaneva skupaj ter se poročiva. Življenjske izkušnje so naju izoblikovale do te mere, da sva izostrila občutek za pomembne stvari v partnerstvu, ki sva jih našla drug v drugem. Kljub navidezni drugačnosti naju povezujejo notranje vrednote, medsebojno zaupanje, pripravljenost na preseganje težkih trenutkov, stremljenje k učenju in notranji rasti ter ljubezen.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.

revija Jana