Ljudje

Gordana Zalar sama po svilni poti: Na motorju misli utihnejo

Katja Božič
11. 1. 2024, 06.00
Deli članek:

Kar pri Gordani Zalar, motoristki, ki se je konec poletja sama odpravila na 18.000 kilometrov dolgo pot po Pamirski cesti, ki je del znane trgovske svilne poti, najprej opaziš, je nasmeh. Iz njega žarijo izpolnjenost, mir, energija duše, ki je končno našla svoje poslanstvo.

Šimen Zupančič
Gordana Zalar sama po svilni poti

Po številnih ovirah v življenju in hudih preizkušnjah so se ji vrata začela odpirati. Še vedno so izzivi, s katerimi se mora spopasti, a ker sledi tistemu ogenjčku v sebi, se vse nekako ujame. Morda tudi zato, ker se je na pot odpravila s posebnim namenom – v dobrodelni akciji Hektar obilja namreč zbira sredstva za nakup parcele v velikosti vsaj enega hektarja za gozdno šolo Hosta, ki ozavešča in spodbuja ljudi, da bi se povezali z naravo ter obudili svojo prvobitnost.

Malo ljudi premore toliko volje in poguma, da sledi svojemu srcu in se loti takšnega podviga, kot se ga je sedeminpetdesetletna Gordana Zalar z Zaplane. Osemnajst tisoč kilometrov samotne poti po nekaterih konfliktnih predelih, pa tam, kjer včasih po več ur ne vidiš žive duše in si odvisen od neizprosnih vremenskih razmer, je velik zalogaj za izkušene motoriste v skupinah, kaj šele za žensko, ki je na poti sama in je motoristični izpit dobila le nekaj let pred tem. A Gordana pravi, da je to preprosto morala storiti, ta plamen v njenem srcu je gorel čedalje močneje. Ker pa se je naučila poslušati svojo dušo in ne uma, se je podala v avanturo. Nagrajena je bila z izkušnjami in razgledi, ki jih bo vedno nosila v srcu.

Šimen Zupančič
Gordana Zalar

Na dnu

Nič čudnega, da je njen nasmeh tako širok in nalezljiv. A ni bilo vedno tako. Dolga leta je bila ujeta v vrtinec težav – družina, otroka, pomanjkanje denarja, ločitvi, strah pred izgubo službe. »Pri triinštiridesetih letih sem dobila občutek, da sem se izgubila. Vse se je začelo sesuvati. Oseba, ki je živela v mojem telesu, preprosto nisem bila jaz,« pripoveduje. Po prvem neuspešnem zakonu z mladostno ljubeznijo in rojstvu prvega sina si je z drugim možem izpolnila želje – hiška na Zaplani, v naravi, otroci – rodil se ji je drugi sin. A kmalu je ugotovila, da je na to sliko gledala skozi rožnata očala, saj je tako življenje zahtevalo čedalje več denarja. Sama ga ni mogla zaslužiti dovolj, možu, samostojnemu podjetniku, pa niso redno plačevali. Za nameček je morala dolga leta skrbeti za mamo, ki jo je zadela možganska kap. »Ko se je nekje nekaj uredilo, se je drugje podrlo.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!