Blestel je tudi v Dejmo stisnt teatru. Je veteran pouličnega gledališča in stand up komedije. Obenem se je pojavil v nizu najvidnejših komičnih televizijskih oddaj, kot so A si ti tud noter padu?, Hri-bar, Kdo bi vedel, Vse je mogoče in v zadnjem času V petek zvečer ter Kaj dogaja. Ob briljantnem žaru, ki ga vnese v vsak nastop, je kar malo čudno, da ga še nimamo za eno naših največjih komedijantskih zvezd. Čeprav malo sumim, da v resnici to počasi postaja.
Igralec, improvizator, scenarist, režiser, pisec reklam – s takega presečišča poklicev imate najbrž idealen razgled na to, kaj najbolj zabava Slovence?
Pravzaprav ne vem, če smo glede tega kakorkoli posebni. Kar pomeni, da nas zabavajo precej podobne reči kot, recimo, Američane. Morda bi omenil samo star kliše, ki vsekakor drži – namreč da se Slovenci precej neradi smejemo sebi. Zdi se, kot da za to nismo prav posebej nadarjeni. V stari državi smo lahko tako večkrat slišali izrek: »Bosanci se radi smejejo sebi, Slovenci pa Bosancem – tako da imamo oboji zelo podoben smisel za humor!«
A vi se zelo pogosto norčujete iz sebe in svojih problemov.
Seveda! Če se ne bi, bi si zaprl celo polje humorja. In za povrh še polje, ki se zdi mnogim komikom ključno. Vici o sebi so lahko najbolj smešni od vseh, če si le dovolj pogumen, da poveš po resnici. Zato med stand upi zelo pogosto črpam iz komičnega potenciala, ki ga ponuja moja nizka rast. Že pripovedi o tem, kako mi na letalu noge vedno bingljajo s sedeža, se zdijo poslušalcem neskončno zabavne. Ali pa recimo moje peripetije s pručko: neprecenljivo! Čisto komedijantsko zlato.
Hm, take vrste hecanje najbrž zahteva kar veliko poguma?
Samo na začetku. Potem pa se hitro navadiš in ti preide v rutino. Stvar je v tem, da itak nimaš izbire.
Zakaj tako pravite?
Ker je resnično življenje daleč največji navdih za najboljše štose. Kaj je vendar sploh še tako komično bizarnega kot naša življenja? Neskončno rad recimo požiram fantazijsko literaturo. A še tako mojstrski pisatelj v tem žanru ne zna roditi tako grotesknih biserov kot kak Milan za šankom na Zaplani, ko mi pripoveduje o tem, kako s kombijem razvaža robo po Sloveniji.
Kakšne like najraje igrate?
Najraje igram underdoge, kot jim krasno pravijo Angleži – torej tiste, ki v življenju niso ravno favoriti. S takimi sem se vedno najlažje poistovetil. Najbrž zato, ker sem se moral vse življenje ekstra boriti in dokazovati. Najprej, ko sem se moral uveljaviti kot najmanjši od vseh otrok v ljubljanskem naselju BS3 sredi baby booma v sedemdesetih. Pozneje pa sem se moral pogosto dodatno dokazovati kot igralec, ker nisem imel ustreznih šol. Pa še ena reč me je vedno vsaj malo tepla. Ko sem bil še čisto mlad – raje ne bom rekel čisto majhen! – me je oče učil: Dvakrat premisli, preden enkrat rečeš! A te odlične lekcije žal nisem prav dobro usvojil, zato še danes pogosteje dvakrat rečem, preden enkrat premislim.
Imate med vsemi liki, ki ste jih upodobili, kakšnega najljubšega?
Joj, to je skoraj, kot če bi moral izbirati med lastnimi otroki. Ampak če že moram, bi najbrž izpostavil Mihija iz šova Moj dragi zmore.
O, prav upal sem, da boste to rekli! Kajti Mihi je bil res čudovit lik, tako nabrit in podjeten ter hkrati tekmovalcem vedno v pomoč.
Zame je bila to tudi prebojna vloga, saj sem bil prvič sovoditelj v paradni TV-oddaji.
Mihija so posebej oboževali otroci. Nekajkrat sem to lahko videl na lastne oči. Prav zaljubljeni so bili v vas. Otroška naklonjenost je za igralca najbrž še posebej lep kompliment?
Prav gotovo. Nasploh sem opazil, da me imajo še posebej radi otroci, starejši občani in pa pripadniki, kako bi rekel … skupin, ki se ne čutijo povsem enakopravne člane družbe. Mislim, da v meni vidijo nekoga, ki ni bil ravno narejen za uspeh, pa mu je na njegov skromni način vseeno uspelo. In Mihi je bil destilat tega. Torej, ni lep, ni šarmanten, ni bogat – a se vseeno ne da! Mimo pridejo mnogo višji, lepši in bogatejši, a ga nikoli povsem ne pohodijo!
Hahaha. Zakaj se mi zdi, da ste pravkar strnili naš narodni karakter? Povejte, kaj pa najbolj nasmeje vas?
Odrasel sem ob Monty Pythonu in sarajevski Top listi nadrealista. Ta humor vsaj zame še vedno ostaja svet in povsem neponovljiv. V zadnjem času pa … Če dobro premislim, me že kar nekaj časa čedalje bolj nasmejejo predvsem malo hudobnejši in politično zelo nekorektni štosi. Torej taki, ki jih prav gotovo ne bi bilo dovoljeno posneti za televizijo.
(Miha jih tudi nekaj strese iz rokava, a moram med krohotom žal zaključiti, da tudi za tisk niso primerni.)
Imate morda najljubši vic?
Oh, ko jih je pa vendar toliko … Ne vem, zakaj mi zdajle prvi pride na misel tisti, ki mi ga je povedal sine v tretjem razredu osnovne šole. In sicer: zakaj dojenčku povežemo noge, preden ga položimo v pečico?
Hmm … Zakaj?
Ja, da ne zbrca krompirja!
Haha oziroma ježeš ježeš …
(Miha v smehu razorožujoče dvigne roke.)
Saj vem! Saj vem, da se mi to ne bi smelo zdeti smešno! A kaj, ko se mi. Včasih razmišljam, da je črni humor zame neke vrste obrambni mehanizem.
Zakaj?
Opazil sem naslednje: starejši ko sem, bolj se sekiram.
Zaradi česa?
Zaradi življenja, vesolja in sploh vsega. Predvsem pa zaradi tisočih politikantskih debilnosti in pritlehnosti, s katerimi smo vsak dan bombardirani. Med mladostniškim žuriranjem mi ni padlo na pamet, da bi mi take reči prišle do živega. Kaj me je brigalo, kakšne neumnosti počne aktualna vlada! No, potem pa so prišle družina in obveznosti ter utrujenost kot normalno stanje, ki se večini zgodi nekje po tridesetem.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
