»Nič ni za povedat, tako normalen je bil. Najbolj normalen od vseh!« pravi Vita Mavrič, ko jo vprašam, kako je bilo, ko je nastopil na njenem festivalu La vie en rose. Nobenih posebnih zahtev, kapric – pripeljal se je z Dunaja, kjer je imel nastop prejšnji večer, in na odru spet pokazal, zakaj je največji. Tako je tudi jasno, zakaj so pred petimi leti, ko je 29. julija po težki bolezni končal svojo pot, v Splitu celo noč prepevali njegove pesmi, zakaj je žalovala cela regija …
»Zdaj jadra nekje v vesolju,« pravi Goran Karan, ki je že od najstniških let, ko je vzel v roke kitaro in imel v repertoarju tudi njegove Stine, Galeb i ja, Skalinado …, občudoval tega velikana. »Bil je največji glasbenik med pevci. In kar je še pomembneje – bil je odličen človek! Človek 20. stoletja. Velikokrat sem z njim igral nogomet, saj smo imeli v Splitu izvrstno glasbeno reprezentanco. Tu sem spoznal njegov karakter, ko sem videl, kako napada, kako brani …,« pravi in poudarja, da je imel Oliver z leti vse boljše pesmi in da mu je v čast, da bo letos na koncertu ob obletnici v Veli Luki, kjer je Oliver preživel otroštvo in kamor se je vračal vsako poletje, pel Stine in Tu non llores, ki sta jo posnela v duetu.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
