»V Kranju je res super, tudi ker so filmi odlični, zato bi najraje ostal cel teden. Žal imam jutri snemanje,« je takoj po pozdravu povedal legendarni srbski igralec Miki Manojlović, ki je pred kratkim obiskal Kranjski igralski filmski festival (Krafft), katerega selektor je bil. 73-letni Miki je zvezdnik že vsaj od znamenitega filma Oče na službeni poti, snemal je po vsem svetu, z zvezdami, kot so Marianne Faithfull, Catherine Deneuve, Sharon Stone …, in seveda z vsemi jugoslovanskimi divami. Pozornosti mu nikoli ni manjkalo, a se je izogiba. Čeprav sem pred dvema desetletjema v Beogradu spoznala njegovo ženo, mi ni uspelo dobiti intervjuja z njim. Tokrat se je pokazala priložnost dobesedno v zadnjem trenutku.
Bili ste že na številnih festivalih. Zakaj je torej Krafft za vas zanimiv?
Že ob prihodu vidiš, da ima ta festival majhno ekipo, po drugi strani pa sem kot selektor videl res bogat nabor filmov, da sem se celo čudil, kako so prišli do tako dobrih in novih. Kakovost je predvsem v njihovi različnosti in širini; niso le lokalni, ampak tudi z drugih kontinentov. V nekdanji Jugoslaviji je bil igralski festival v Nišu in je imel v takratnem času svoj smisel, saj je bila produkcija velika, od 35 do 40 filmov letno. Danes v Sloveniji posnamete štiri ali pet filmov na leto, v Srbiji malo več. Niški festival se ni spremenil niti v regijskega, ker odgovorni niso prepoznali pomembnosti, ampak so ostali v svojem malem krogu. Festival v Kranju se širi, veliko presenečenje so tudi vse vzporedne aktivnosti. Ko me je Brane (Završan, op. a.) povabil k sodelovanju, mi je povedal, da je letošnja tema odnos režiserja z igralci, kar se mi je zdelo zanimivo, zato sem sprejel sodelovanje.
Igralci ste torej v ospredju, v nasprotju z drugimi festivali, ki bolj izpostavljajo film ali režiserje …
Film je rezultat procesa, ki traja že od bratov Lumiere, ko sta posnela prihod vlaka na postaji (prvi film, s premiero leta 1899, op. a.), pa vse do danes. Film je postal industrija in ne notranja potreba. Igranje je težko definirati in nisem zasledil, da bi to komu uspelo. Od kod potreba po predstavljanju lastnega doživljanja sveta? Zakaj je človek risal v jamah podobe divjih zveri? Vse izhaja iz človeške potrebe po igri duha, vendar s tem ne mislim le poigravanja. Vsak igralec je zgodba zase. Morda je pri nas igralcih to bolj vidno, saj jaz brez pogovora z vami ne morem vedeti, kdo ste, vi pa skozi mojo igro lahko spoznate del mene. Predstavljam lik ali odnos, kot si ga zamišljam, zato v sebi iščem nekaj novega. Po tem se vidi, kako je naš organizem neskončen, saj vidiš različne usode, ki so včasih celo zastrašujoče. Igra je poštena in iskrena stvar, saj preko nje manipuliraš sam s sabo, režija pa je manipulacija z drugimi.
Ali ste imeli kdaj občutek, da je šel režiser predaleč in je preveč manipuliral?
Ko si zelo mlad, to začutiš, saj se telo skrči in se ni sposobno braniti, ampak preživiš. Kmalu to začneš prepoznavati, saj imaš možnost pogovora o tej temi, zato do tega ne prihaja več. Jaz sem dobesedno odraščal v teatru, kamor so me pripeljali starši, name pa so pazili različni ljudje, tudi gasilci. Če sem želel ali ne, sem gledal predstave, zato so številni moji spomini vezani na gledališče.
Vam kdaj ni bilo všeč, če sta imela mama in oče čudno vlogo ali sta se morda poljubljala z drugimi igralci? Od otrok igralcev sem že slišala, da jih je to zelo motilo …
Nisem imel priložnosti, da bi ju videl, kako se poljubljata z drugimi, spomnim pa se, da sem bil vedno v skrbeh zanju. Čutil sem odgovornost, ali bosta dobra ali ne. Očitno sem imel občutek za igranje …
Ste si kdaj posebej želeli kakšno vlogo?
Nikoli nisem imel želja, vendar so prave vloge prišle. Nekatere celo prehitro.
Vam je slava kdaj stopila v glavo?
Ne. Že kot zelo mlad, pri šestnajstih, sem videl ljudi, ki jim je slava zavrtela glavo. Videl sem vse mogoče usode igralcev in režiserjev, ki so bile strašne. Uspeh, ki je sicer relativen pojem, a njih je veliko stal.
Že kot otrok ste bili zelo skromni. Spominjam se zgodbe, da vas je mama peljala v slaščičarno in ste si tam naročili samo vodo. Kako to?
Nimam pojma. Mama mi je to povedala, vendar se tega ne spominjam.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.
