Ker smeh osvobaja. Ker smeh zdravi, prebuja otroka v nas in nas mehča. Na nedavni predstavitvi njegove zadnje knjige, biografije Mir izpod peresa novinarja Jureta Aleksiča, smo namreč spoznali še humoristično plat priljubljenega patra. Zbrani smo se krohotali ob prigodah iz njegovega življenja, on pa je ob tem užival. Kadar se ljudje smejijo, je njegovo srce radostno. Rad se smeji, čeprav še premalo, pravi. Z veseljem je privolil v pogovor o smehu, ki je povsem resna stvar!
Smeh je resna zadeva, zato je o njej pisal že Aristotel v Poetiki, pravi Gržan. »Ampak tisti del o smehu je izgubljen. Mislim, da so ga namenoma izgubili, ker je smeh nekaj zelo pomembnega, odločujočega, ker je dejansko temeljna preventiva pred manipulacijami. Smeh je nevtralizator norosti, zato so bili tudi v preteklosti kot varovalka nastavljeni tako imenovani dvorni norčki. Ti niso bili zabavljači vladarjev, ampak so bili kot supervizija. Zanje so bili imenovani miselno najbolj pronicljivi ljudje, etično nesporni in z darom ironizacije.« Pisatelj Tone Partljič, Gržanov prijatelj, je v svojem poslanskem mandatu predlagal ustanovitev ministrstva za smeh. »Žal ga niso vzeli resno. To bi bila preventiva, ki je danes, žal, nimamo, ampak kar gledamo, kaj vse sprejemajo, kako kršijo naravno pravni red …«
Na predstavitvi svoje zadnje knjige Mir ste nas prav prijetno presenetili s svojimi zabavnimi prigodami.
Po naravi sem bolj resen, ampak predelane drame so najboljše komedije. Marsikaj dramatičnega, kar sem dejansko uspel predelati, je komično. Ker imam dovolj materiala, želim z ironizacijo premagovati lasten ego oziroma odtujenost od samega sebe. Ego se napihne, kadar je ogrožen. Jaz sem se napihnil v narejenost, ko sem bil ogrožen, ko nisem bil sprejet v svoji resničnosti, ko sem bil pričakovan v določenih vlogah. Če si pater, sam po sebi želiš igrati določene vloge, ampak ko se utajiš, te tvoj notranji jaz, tvoja osebna resničnost kliče nazaj k sebi. S pomočjo ironije, tudi s pomočjo smeha, se počasi vračam nazaj, ker tudi če se dogodek ni zgodil meni, sem v zgodbi najbolj smešen vedno jaz. Ampak to me osvobaja. Najhujša ogroženost je, ko misliš, da te morajo videti pametnega in pravilnega – da moraš ustrezati pričakovanjem. Ne, ti moraš ustrezati pristnosti, ker samo ko si pristen, lahko živiš v tej prijetni povezanosti in drugim pomagaš k pristnosti. Marsikdo, ki bere te zgodbe, reče, če se je pa vam to zgodilo, potem pa ni nič čudnega, če se je meni tudi. Drug drugemu moramo pomagati pri vračanju k samemu sebi. Meni pri tem veliko pomaga duhovnost. Zakaj grem na tešče v kapelo? Ker vedno zaznam, da tisto, kar imenujemo Bog in je ljubezen in me zre, me ima rado v moji resničnosti, in to je tisti najlepši občutek, ki ti pomaga, da se vračaš k samemu sebi, in to je tudi ta božanski recept, kako drug drugemu pomagamo pri vračanju v naš resnični jaz. Torej da imaš ljudi rad, jih ne obsojaš, tudi če so napihnjeni, ampak jih zreš v njihovo osebno resnično in jih ljubezen vrača k njim samim. Mi smo mnogokrat ljubezen zlorabili zato, da smo človeka odtujili. Govorimo o fizični zlorabi, ki je nedopustna, ne govorimo pa o čustveni, ki je lahko še bolj pretkana.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 09. 5. 2023.
