Je bilo letenje tako kot moda vaša obsesija že od otroštva?
Biti stevard ni obsesija, je samo idealna služba za nekoga, kot sem bil jaz – faliran študent, ki ima nenavaden poklic, veliko potuje in zasluži. Je pa to tudi nevarno, ker ko ti ponudijo redno službo, izgubiš ambicijo, da bi se preusmeril kamorkoli drugam. In to je bila moja napaka. Šele pozneje, pri 33, sem spoznal, kaj me zanima. Moda! To, da siliš mladega človeka, da se pri 15 odloči, kaj bo v življenju delal, je neumnost.
Česa vas je bilo na letalu najbolj strah?
Da bo potnik imel kakršenkoli zdravstveni problem. To je največji stres. Če ni zdravnika na letalu, je odgovorna posadka, znanje prve pomoči je obvezen del šolanja. Takšni problemi se zgodijo, ljudje tudi umrejo. To se je zgodilo kolegom …
Zdravstvene težave potnikov so vas skrbele bolj kot morebitno strmoglavljenje?
O tem na letalu nikoli ne razmišljaš, ampak skrbiš za varnost in udobje ljudi. To je osnovno delo kabinskega osebja. Na letalu pa se lahko zgodijo zelo bizarne zgodbe. Recimo: šli smo po svojce žrtev strmoglavljenega letala in smo zaradi napake letališkega osebja skoraj strmoglavili tudi mi, ker so s preveč razredčeno tekočino razledenjevali letalo. Na srečo sta to pravočasno opazila mehanik in kapitan.
Delali ste za JAT, potem pa za Adrio.
Najprej sem delal za JAT, nacionalnega prevoznika bivše države. Letel sem predvsem na čezoceanskih letih, in to je bilo zanimivo, ker kot mlad človek, star komaj 20 let, uživaš v različnih celinah iz sobe v hotelu s petimi zvezdicami. Potovanje z letali je bilo takrat prestiž. Ljudje so hranili denar za potovanje ali da bi obiskali svojce … Zdaj je letalo že kot avtobus. Iz nacionalnega prevoznika sem šel potem h Croatii Airlines, šele nato pa k Adrii Airways, tam sem bil zadnjih 26, 27 let.
Kako bi te letalske družbe primerjali? Kakšen ugled je imela v svetu Adria, kakšnega JAT?
JAT je bil zelo ugledna letalska družba in eden večjih v Evropi. Imeli so izredno dobro šolane pilote. Uniforma stevardes je leta 1985 zmagala v Parizu kot najlepša na svetu. Na letalu smo imeli modne revije, dražbe slik priznanih jugoslovanskih slikarjev v prvem razredu na letu v New York … Croatia je bilo sodobno, mlado podjetje, kmalu je postala nacionalni ponos Hrvaške, čeprav imajo že od začetka finančne težave. Adria Airways pa je bila pomembna za Slovenijo kot Elan, Mercator – blagovne znamke, na katere smo bili ponosni in so jih nesposobni ljudje pokradli. Da Slovenija nima nacionalnega prevoznika, je žalostno. Tako majhna država potrebuje nacionalnega prevoznika, ne pa da se ljudje vozijo v Benetke, Zagreb, k nam pa letijo tuji prevozniki, katerih izkupiček ne gre v državno blagajno oziroma jim država celo plačuje, da sploh letijo v Slovenijo! To je zame sramotno. Z boljšo povezljivostjo bi privabili več turistov in poslovnežev v prid gospodarskega razvoja države. Sicer pa za tako bizarno nizke cene kmalu ne bo več moč potovati. Vsaj z vidika energetske in okoljske problematike, če že kaj drugega ne …
Kaj pravite o napovedih rekordne tožbe za nemške lastnike Adrie, ki so podjetje do konca izčrpali in uničili?
Žalostno, da se je na tožbo čakalo skoraj tri leta … Sodno preganjati bi bilo treba tudi domače pomočnike v podjetju, ki se na zaslišanju niso nič spomnili. K razvoju dogodkov je prispevala tudi politika, ki je, ko je bilo podjetje še v državni lasti, nastavljala vodstveni kader brez pravih izkušenj in vizije. Najlažje je svojo nesposobnost prikriti tako, da državno srebrnino prodaš ne dovolj preverjenemu skladu. Ne le da je bilo podjetje popolnoma finančno izčrpano, 600 zaposlenih je končalo na cesti, poklici civilnega letalstva pa so bili kmalu brez dovoljenj, saj jih je treba obnavljati za veljavnost licenc. Da je bila Adria že poprej le vreča brez dna, ne drži, višina posrednih in neposrednih prispevkov v državni proračun je bila kar visoka. Sicer pa, glede na podporo države železnicam bi že morali po sodobnosti omrežja in hitrosti konkurirati Japoncem …
Bi bili tak poznavalec mode, če ne bi toliko potovali?
Ni treba, da si rojen na slavni pariški aveniji, da bi delal dobro. Sem sicer dober opazovalec, a to, da znam ustvarjati modo, je talent, ki ga imaš in se z njim rodiš. Ne moreš se ga naučiti.
Kakšna je bila slovenska modna scena, preden ste začeli delovati v njej?
Slovenija je bila na tem področju ponos nekdanje države. Imeli smo najmočnejšo in najbolj razvito tekstilno industrijo z ogromno zaposlenimi, specializirane mojstrske tovarne, na primer Industrijo usnja Vrhnika, Labod v izdelavi srajc, Muro v izdelavi plaščev, suknjičev, da ne govorim o pleteninah, na primer Almiri ali Rašici. To so bili paradni konji, ki so vsi uničeni, pokradeni, ljudje pa so ostali brez služb, ker nekdo ni obvladal posla. Takrat so že obstajale modne nagrade in revije, ki so predstavljale, kar je bila slovenska modna industrija sposobna narediti. Nekoč me je direktor IUV-ja prosil, ali bi uredil skladišče, ker niso vedeli, kaj bi z vsem, tam pa sem našel Guccija, Fendija …Kako dobri so morali biti, da so delali za tako prestižne znamke! To vse pove. In kje je zdaj IUV?!
Nekoč so torej naša modna podjetja obvladala posel, kakšna pa je bila moda v nekdanji Ljubljani?
V nekdanji državi je Ljubljana slovela kot avantgardna, v Zagrebu je bilo veliko snobizma, Beograd pa je slovel po ekstravaganci, pretiravanju. Alternativna scena v Ljubljani je bila zelo močna. Spomnite se na primer Videosexa, povsem minimalističnega v primerjavi s seksi dekoltiranimi pevkami tistega časa. To mi je bilo všeč.
Dekoltirane pevke kot na primer Lepa Brena?
Zame je ona nekakšen začetek razpada nekdanje Jugoslavije, v kateri si bil lahko v medijih le, če si dobro pel, če si delal dobre filme … Zdaj je lahko v medijih vsak. Lepa Brena je bila takrat čisti precedens. Ni nam bilo jasno, zakaj se je ta kič pojavil, z nemogočimi besedili, a razprodala je stadione in ljudje so si dali duška, ker si ga prej niso. Ona ni nič kriva, ampak takrat se je začelo vse rušiti, ljudje so se začeli tolči po prsih, se spraševati, kdo je kaj po narodnosti, veri …
Katere estradnice pa so bile v navdih vam?
Kar se tiče nekdanje države, je bila v osemdesetih zame nesporna ikona Slađana Milošević, manj Josipa Lisac. Všeč mi je bil Denis Denis, fantastičen elektronski pop, ki bi bil uspešnica tudi globalno, če ne bi bil v tem jeziku. Videosex seveda. Zdaj mi je, kar zadeva podobo, zanimiva Senidah, bolj v svoji raperski, avantgardni podobi kot seksi diva. Zame je kraljica okusa, sloga in ekstravagance seveda Raiven.
Več v reviji Janašt. 36, 6. 9. 2022
