Potovanja so velik del vajinega življenja, in ko smo se dogovarjali za pogovor, sta bila ravno v Toskani.
Renata: Obisk je bil delovne narave. Na Inštitutu za kriminologijo smo del evropskega projekta, katerega namen je, da se ljudje, ki delajo v znanstvenih in kulturno-umetniških ustanovah, srečujejo in dogovarjajo za projekte ter si izmenjujejo poglede. Ukvarjamo se s problemom demokracije, človekovih pravic, migracij. Eden od naših partnerjev je v Toskani. To je kulturna organizacija, ki se ukvarja z integracijo beguncev v italijanski skupnosti. Spoznali smo aktiviste, ki vključujejo migrante v kulturne organizacije, da spoznajo lokalno prebivalstvo.
Branko: Za tem je izjemna zgodba. Na svetovni razstavi v Sienni je bila razstavljena fotografija turškega fotografa, ki je fotografiral sirsko begunsko družino: oče na berglah, brez ene noge, dviguje v zrak svojega otroka brez okončin. Oba sta žrtvi sirske vojne. Ta fotografija je dobila prvo nagrado, in potem so Karitas in druge organizacije iz Sienne naredile vse, da bi ta družina prišla v Sienno. Tu zdaj živijo in njihova zgodba je obkrožila ves svet. Sicer pa res oba ogromno potujeva. Dokler se nisva poznala, sem bil dopisnik na Bližnjem vzhodu in v Moskvi in sem tako prepotoval ves arabski in islamski svet.
Renata: Kadar Branko potuje z mano, hitro najde zgodbe in ljudi, o katerih potem piše. Nedavno je na predstavitvi moje nove knjige v Turčiji spoznal celo vrsto profesorjev, ki se upirajo političnemu prevzemu ene najboljših univerz v Carigradu. Univerza Boğaziçi, nekakšen tamkajšnji Harvard, je ena zadnjih univerz s politično nastavljenim rektorjem, ki nima pojma o znanosti. Zamenjal je celo vrsto dekanov in profesorjev ter naredil politično čistko. Vsak petek profesorji v plaščih stojijo s hrbtom obrnjeni proti stavbi rektorja.
Branko: To je njihov »petkov protest«. (smeh)
Ko naj bi se spoznala, sta bila na različnih koncih sveta. Začetek vajinega poznanstva je zanimiva zgodba. Nam jo zaupata?
Branko: Renate osebno nisem poznal, sem pa bral njene knjige. Potem sva se pojavila skupaj na isti strani v Delovi Sobotni prilogi. In ko sem nekoč doma listal revijo The Economist in v njej videl članek o Renati in njeni knjigi Choice, sem si rekel: Le kateri slovenski avtor še ima članek o svoji knjigi v Economistu! Ne vem, ali boste našli tri Slovence, o katerih so pisali. Takrat sem si rekel, da je tega zadosti in da moram to gospo spoznati! (smeh) Napisal sem ji mejl, da bi jo rad spoznal, in jo povabil na kavo. Navezala sva stik, komunikacija je stekla, potem pa sva se dogovorila za dan najine kave. Takrat sem prek Strasbourga letel v Pariz, od koder naj bi v nedeljo letel naprej domov. Dogovorjena sva bila v ponedeljek. Na letališču je bilo milijon ljudi. Ker je zapadlo nekaj snega, so bili vsi leti odpovedani. Nisem vedel, kdaj bom v ponedeljek prišel, zato sva se dogovorila za torek. Na letališču sem komaj našel prenočišče, naslednje jutro pa ugotovil, da še vedno sneži in da so leti še naprej odpovedani. Skoraj se mi je utrgalo, ker nisem mogel domov! Z vlakom sem šel nazaj v Strasbourg, tam prespal in šel naslednji dan na letališče v Frankfurt. Ko sem po dolgem čakanju že skoraj prišel na vrsto pri okencu za prijavo potnikov, so napisali, da je let odpovedan. Tudi v torek se torej nisem mogel dobiti z njo, ker nisem mogel domov. Potem je Renata morala v Ameriko. Srečala sva se šele naslednje leto in takrat se je najina zgodba začela.
Renata: Pozitivno sem bila presenečena, ko me je Branko povabil na kavo. Z veseljem sem ga brala in cenila njegovo pisanje. Nisem pa o njem vedela nič osebnega, kakšen človek je. Povprašala sem nekaj njegovih novinarskih kolegov, pa tudi oni niso veliko vedeli, ker je bil deset let dopisnik v tujini. Zelo lepo piše, zanimala me je tudi politika na Bližnjem vzhodu in sem si rekla, če nič drugega, bom na tem srečanju izvedela kaj o tem. (smeh) Zelo veliko sva si imela povedati, in to je bil začetek spoznavanja in partnerstva, ki traja že dobrih deset let.
Katere stvari so vaju navdušile drug pri drugem?
Branko: Mene fascinirajo ljudje s širino, z znanjem, ki so kritični, razgledani, kar Renata seveda je! Bral sem njene članke, knjige, ima kritičen in hkrati konstruktiven pogled na svet. Ne maram ljudi, ki vztrajajo v svojem vrtičku in ne vidijo čez svoj plot, tega je v Sloveniji precej. Pri Renati pa tega ni. To me je najbolj navdušilo. Odprtost do vsega in hkrati kritična distanca, analiza človekovega stanja, psihologija človeka, pri čemer je izvrstna. Zdelo se mi je, da se bova imela o čem pogovarjati.
Renata: Branko pa je eden najbolj načitanih ljudi, kar jih poznam. Ima goro knjig, problem je že, kam jih shraniti. (smeh) V vsakem kraju, kjer se znajde, gre najprej v knjigarno, da vidi, kaj je novega, in vedno izbrska knjigo, ki je marsikdo ne bi, in iz tistega najde sogovornike za intervjuje, ki so tudi sami presenečeni, kako je neki slovenski novinar sploh prišel do njih. Priti do ljudi, ki jih želi intervjuvati, to pa zna, tu je neustavljiv. Bere ogromno literature, ne samo strokovna dela, in iz umetniških tem pride do drugih, splošnih. Če analizira politično situacijo v državi, bo vedno pogledal, kateri pisatelji so zanimivi, kaj so že oni pisali o krizi.
Zakaj je tako pomembno iti v svet?
Renata: Naši politiki premalo potujejo. Pa ne, da ne hodijo na sestanke v tujino, ampak premalo gledajo, kaj se dogaja drugje, katere rešitve so že drugje našli, pa jih je dobro povzeti, ali pa katere napake so drugje naredili, pa jih ni treba ponavljati. Zelo pomembno je tudi svojo državo včasih pogledati iz zunanjega sveta. Bolj ceniš svoje mesto, če vidiš druga mesta in jih lahko z nečim primerjaš.
Branko: Ko je Renata omenila učenje na napakah – Oto Von Bismarck je rekel, da se samo idioti učijo na svojih napakah, učiti bi se morali na napakah drugih, in tega mnogi politiki očitno niso brali in pač delajo napake. Delajo jih pa tudi zato, ker premalo potujejo. Naši mediji so se, recimo, pred časom spravili na Karla Erjavca, ker je v Parizu plačal čez 400 evrov za hotel. Ampak taka je cena nočitve v Parizu in on je bil minister, ali bo šel v hostel? Ljudje morajo potovati, politiki morajo potovati. Mladi morajo potovati, da vidijo svet, se nekaj naučijo, da vidijo tuje izkušnje, in potem nekako spoznaš, kakšno je v resnici stanje v Sloveniji. Politiki bi morali v tujini med ljudi, da bi videli, kaj pravijo ti, ne pa politiki. To tako ali tako vemo, govorijo eno in isto, kar oni hočejo. Kot novinar poiščem opozicijske politike, pisatelje intelektualce, oni bodo povedali, kakšno je realno stanje v državi, politiki v glavnem lažejo. Pred dvajsetimi leti sem prebral stavek Isidorja F. Stonea, pokojne ikone ameriškega raziskovalnega novinarstva, in si ga zapomnil za vse življenje – študentje novinarstva so ga vprašali, na kaj naj bodo pozorni, in on je rekel: Vlade lažejo. Čim vlada nekaj zine, moraš zastriči z ušesi in preveriti, ali je to res. Po volitvah je filozof Boris Vezjak napisal, da novinarji ne napišejo, kadar politiki lažejo. Trumpu so šteli laži, Washington Post je imel števec – v štirih letih je povedal več kot 20.000 neresnic, tega pri nas nismo merili.
Več v reviji Jana, 17.5.2022
