Ljudje

Ljubezen na prvi porod

Jelka Sežun
16. 5. 2022, 22.00
Deli članek:

Veste, kako nekateri ljudje razsvetlijo prostor, ko vstopijo? No, taka je Saša Matko. Žari. Med pogovorom ji maska zakriva obraz, a oči nad njo se ves čas smejijo. Eno tako bi si vsaka ženska zares želela imeti ob sebi ob porodu. In je torej zares sreča, da je Saša babica.

Jaka Koren
Saša Matko na še nikoli uporabljenem porodnem stolu

Tiho je šel mimo – petega maja je mednarodni dan babic, ste vedeli? V Ljubljani je bila ustanovljena prva babiška šola v Evropi – že leta 1753. In je delovala vse do leta 1984, ko se je nekomu zazdelo, da za babice ne potrebujemo posebne šole. Pa se je pokazalo, da jo, in so leta 1996 babice spet začeli šolati. A tistih manjkajočih dvanajst let, tistih dvanajst generacij babic, ki jih ni bilo, se še vedno pozna.

Roke ne zatajijo. A zakaj maska? Ker smo v porodnem bloku kranjske bolnišnice za ginekologijo in porodništvo. Vse porodne sobe so prazne. So imeli pa zelo živahno jutro, se smeje Saša Matko, vodja porodnega bloka in tudi predsednica Sekcije medicinskih sester in babic pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezi strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

V intervjuju je nekoč rekla nekaj, kar mi je bilo grozno všeč: »Dotik je del našega poklica.« Seveda, kima, »če tehnologija zataji, je babičin dotik edini, ki pove, ali je popadek pravi ali ne, ali bo ženska rodila ali ne. Naše roke nikoli ne zatajijo. Ženske se moraš dotakniti. Z dotikom se ji lahko tudi približaš, ustvariš zaupanje. Brez dotika ne moreš izvesti poroda. To je naša zlata žlička, ki nam daje veliko odgovornost, po drugi strani pa dotik napolni tako porodnico kot tebe.«

Rodila se je kot nedonošenka v isti porodnišnici, kjer zdaj službuje. Na svet je pomagala tisočem otrok – že zdavnaj jih je nehala šteti – a ni ena tistih, ki so praktično že od rojstva vedele, da hočejo biti babice in nič drugega. »Je bilo pa super, da sem nenadoma dobila preblisk, in za to sem neizmerno hvaležna.«

Obiskovala je srednjo ekonomsko šolo v Kranju, pripoveduje, a je »ugotovila, da jaz in papir nisva ravno prijatelja in bom strašno trpela, če me zaprejo v pisarno. Najti moram nekaj, kjer bom imela stik z ljudmi. Ko sem prebrala celo knjigo visokošolskih programov, me je prešinilo, da hočem postati babica. Kjerkoli sem listala, sem vedno pristala na tisti strani. Prej sem vse naredila z levo roko, potem sem pa ugotovila, da moraš biti hudičevo dober, če hočeš iti za babico. A ko sem ugotovila, kaj želim, sem se na vse pretege trudila, da bi zadostila kriterijem, in mi je uspelo. Ko sem povedala staršem, so rekli, ali sploh vem, kaj počnem. Na njihovo pobudo staršev me je klicala teta, ki je delala v domu starejših občanov, da bi mi razložila, da je treba v tem poklicu delati v petek in svetek ... Dobesedno živiš za službo. Potem sem jo pa vprašala, ali ti je všeč, kar počneš. In je rekla, ja, tega ne bi zamenjala za nič na svetu, in jaz sem rekla, no, vidiš?«

Solze na vlaku. »Pri prvem porodu v prvem letniku, bilo je v ljubljanski porodnišnici, sem si zjutraj, ko sem se odpravljala na kliniko, rekla, zdaj boš pa zares videla, ali je to to. Če bo le kanček dvoma, poberi šila in kopita. A prvi porod je bil tak, ki ga nikoli ne pozabiš. No, pa marsikakšnega pozneje tudi ne. Prej še nikoli nisem videla poroda. Prišla sem k neznani ženski in me je prosila, ali me lahko prime za roko. Meni se je zdelo krasno, da sem že lahko nekomu pomagala. Da si lahko zraven ob tako intimnem dogodku, je neizmerna čast. Zdelo se mi je, kot da se mi je Marija prikazala. Tako sem bila srečna, rekla sem, a mi res dovolite? Hvala! In kako je ta mamica doživljala porod! Malo dlje so se trudili, da so prišli do nosečnosti, in taka ženska je izjemno hvaležna. Kako je komunicirala s svojim otrokom, še preden se je rodil! Kako je lepo speljala porod, iskrena čustva, ko ga je dobila v naročje, ga pogledala od pete do glave, tista mehkoba glasu ... Tako me je ganilo, da sem potem jokala še na vlaku od Ljubljane do Kranja, ker sploh nisem mogla verjeti, da je porod res tako lep! In sem si rekla, to je to!«

Več v reviji Jana št. 20, 17.5.2022