Ljudje

Knjiga, ki jo je Facebook zavrnil

Jelka Sežun
22. 11. 2021, 22.00
Deli članek:

Njegove kolumne v Dnevniku razsvetljujejo ponedeljke. Resda večinoma govorijo o resnih temah – »turobnih«, kot bi rekel Dragan Petrovec, ampak so napisane mojstrsko in z veliko humorja. Za sedem let se jih je že nabralo, okrog 150, pa so jih zdaj dobro polovico izdali tudi v knjigi z naslovom Stopinje upora.

Šimen Zupančič
Dragan Petrovec

Dragan Petrovec je pravnik, kriminolog in penolog (vodil je tudi ženski zapor na Igu), pa predavatelj in – tole boste izvedeli ekskluzivno pri nas – zavzet amaterski fotograf. In prvi slovenski oče, ki je izkoristil celoletni porodniški dopust. »Jaz sem človek z zelo posebno biografijo. Tole so čisto resni zapisi, ampak jaz sem izdal dve avtobiografiji,« pravi ob koncu pogovora. In sem se potem ob prvi, Fanči s psihiatrije in še hujše zgodbe, presmejala skozi polovico njegovega življenja – 95 odstotkov je resničnih, zatrjuje – druga polovica me pa še čaka v Pismu nigerijske vdove. Na Dnevniku pravijo, da je pri njihovih bralcih zelo priljubljen, ampak ne pri vseh, očitno – pokaže mi grozilno pismo, primitivno, prostaško, izpod peresa enega takih hudo vznemirjenih primerkov.

Govori počasi – pogosto si vzame nekaj trenutkov za razmislek – in včasih tako potihem, da diktafon obupa nad njim. Pa modre oči ima. Ki razposajeno plešejo, ko se presmejiva skozi nekaj turobnih tem.

Stopinje upora – stopnje upora bi razumela, ampak zakaj stopinje?

Počasi hodimo po poti, delamo previdne stopinje. Nekateri bolj korajžne, nekateri hitreje, drugi počasneje. To so stopinje upora. Zanimivo, v nekem trenutku samovšečnosti sem si rekel, moram pogledati, ali splet kaj pravi o meni, odtipkal sem »stopinje upora« in se je najprej pokazal Ohm kot merska enota za električno upornost. Založba je pa hotela na Facebooku objaviti novico o izidu te knjige, a jih je Facebook zavrnil zaradi po njihovem nesprejemljivih besed v naslovu.

Zaradi upora?

Lahko bi bil fizikalni priročnik, pa bi ga Facebook ravno tako zavrnil. Zato se je morala založba vključno z avtorjem odpovedati tej obliki reklame. Jaz nimam Facebooka, zato ne vem, kakšen domet ima.

Nekatere kolumne so tako aktualne, da misliš, ta je pa novejša, potem je pa omenjeno ime kakšnega ministra, za katerega veš, da je bil na položaju nekaj vlad nazaj – ampak so še vedno sveže, kot bi bile napisane pred kratkim. Se pravi …

... da se ni veliko spremenilo!

Na ovitku knjige je izpostavljen citat: »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo.« Naštejte vendar te načine – ker se mi zdi, da smo izkoristili že vse možnosti upora in nobena ne zaleže.

Pisal sem o zdravniku Lavretu (Janez Lavre, direktor slovenjgraške bolnišnice, ki je lani ob smrti Janeza Stanovnika tvitnil »Končno.« in moral zato odstopiti, op. a.), o njegovih tvitih in drugih izjavah. Kolumni sem dal naslov: »Zdravnik, ki se veseli smrti. Drugega.« Kaj se je zgodilo? Najprej je odstopil. Ko pa je spet prišla Janševa vlada, je bil ponovno imenovan in ni bilo nobenega zadržka. Takrat je odstopila strokovna direktorica, jaz sem pa napisal, da bi morali vsi zaposleni takemu človeku v vseh pomenih besede obrniti hrbet. Pa niso. Če bi mu vsi obrnili hrbet, najprej dobesedno, da ga v vsem ignorirajo, tak človek ne more preživeti. Ampak tega ni. Čisto čisto čisto nikjer.

Potihem se jezijo doma na kavču.

Potem bodo pa poiskali vas in rekli, vi znate povedati, mi vas pa podpremo. In dobite 80 odstotkov podpornikov ali pa recimo 50, kar je že ravno tako presežena kritična masa, pridete na sestanek in poveste svoje. In zavlada grobna tišina. In ni nikogar, ne med 80 odstotki ne med 50, ki bi vas podprl.

Skratka manjka poguma.

Točno to, manjka poguma.

Ampak jaz mislim, da pride neka točka preloma, ko ljudje podivjajo. In potem nastopi ulica, naj mar na cesti razgrajamo, da naj vlada gre? Mislite, da bi to pomagalo? Doslej ni.

To tudi odsvetujem. Bolje je zbrati pogum v direktni situaciji. Citiral sem Janka Lorencija, uglednega novinarja, ki piše za Mladino. Zapisal sem njegov stavek: »Če bi bilo novinarjev na RTV kaj v hlačah, bi tisti pajac od Graha Whatkajže že zdavnaj odletel.« Po prvem dnevu ali pa recimo po enem tednu od svojega nastopa. Ne bi ga bilo več. Pa verjamem, da je na RTV več kot polovica kritične mase. Drugi moj poziv je bil pa že pred leti, ko so vrgli iz službe Erika Valenčiča. Takrat je bil na RTV še Slavko Bobovnik. In sem zapisal, če bi se gromoglasni spikerji enotno postavili za svoje kolege, bi to lahko preprečili.

Ali mislite, da je to zato – če uporabim ta hip zelo aktualen izraz – ker so narodu »strli jajca« ali pa je bil narod že od nekdaj tak?

To je tvegano reči – če rečem, da je bil narod od nekdaj tak, si ne pridobivam popularnosti. Če se spomnimo leta 1941, kaj je bilo takrat? Samo peščica ljudi, ki se je bila pripravljena upreti in je potem počasi druge potegnila za sabo ...

Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2021