Mili, a odločni glas slovenskih kmečkih žensk

Iz bloka, kjer je odraščala, jo je življenjska pot pripeljala na idilično kmetijo ob robu gozda v Laškem. Tam je pred več kot desetletjem odkrila svoja poslanstvo in strast. Tastu je rekla, da ne bo več škropil, on pa ji je odvrnil, prav, potem pa okopavaj. In je, sama je ročno okopala celo njivo koruze. Čeprav je drobcena in ima bronhiektazije, pljučno bolezen, zaradi katere je potrebovala tudi operacijo, zanjo ni večjega užitka kot delo na zemlji. Katarina Očko je ena tistih, od katere se lahko veliko naučimo. Pa ne samo o ekološkem kmetovanju. Njena trdna volja in milina hkrati sta sposobni premikati gore. Na svoj način, počasi, a vztrajno, se zadnja leta trudi doseči, da bi na državni ravni poskrbeli za varno starost kmečkih žensk.

Ko jo je tast pred desetletjem izzval, naj sama okoplje celo njivo koruze, si ni mislil, da bo zmogla. In čeprav je bilo zanjo, ki takšnega dela ni bila vajena, pa še s pljučno boleznijo povrh, to naporno, se je nekje vmes zaljubila v zemljo, v njeno rodovitnost in neokrnjenost, v pristen stik z naravo. V koruzo ni vrgla puške, temveč kar celo sebe, in se začela ukvarjati z ekološkim kmetijstvom. Vsako leto se je naučila česa novega, širila ponudbo zelenjave in svoja spoznanja. S kakovostno ekološko hrano danes ne oskrbuje samo posameznikov in družin, temveč tudi okoliške šole, vrtce, restavracije in celjsko bolnišnico. Včasih zvečer z lučko na glavi za naročnike na njivi trga in pripravlja zelenjavo, da bo čim bolj sveža, ko jim jo bo zjutraj dostavila. Vmes pa z dobro voljo, optimizmom in veliko potrpežljivosti vzgaja dve hčeri in sina avtista, sodeluje v Društvu kmečkih žensk Rosa, promovira lokalno blagovno znamko Okusiti Laško, ki združuje okoliške kmetije in rokodelce, ter zelo aktivno sodeluje v upravnem odboru ekološkega društva Deteljica. Predlani je v Laškem organizirala prvi ekološki dan in požel je veliko zanimanja. Lani zaradi razmer izvedba dogodka žal ni bila možna, a se nadeja, da bo že letos bolje.

Povezovanje je ključno. Katarina je velika zagovornica povezovanj in sodelovanja. V zadnjem času se povezuje z drugimi ekološkimi kmeti in kmeticami, ki prodajajo različne pridelke in izdelke. »Čeprav smo konkurenti, smo uspešnejši, če smo med seboj povezani in si pomagamo pri prodaji,« pravi. Tudi drugim kmetom odpira poti v javne zavode ali gostinske obrate, da lahko sodelujejo pri oskrbi z lokalno pridelano hrano. S tistimi, ki se šele usmerjajo v ekološko vrtnarjenje, z veseljem deli svoje znanje.

Poskrbimo za pravice pridnih kmečkih žensk. O ekološkem kmetovanju in zelenjavi, ki zraste na njenem vrtu, govori z velikim žarom v očeh. A hkrati opozarja, da na področju kmetijstva ni vse tako rožnato in da je biti kmet, sploh ekološki, v teh časih zahtevno poslanstvo. Četudi ga imaš še tako rad in ga ne bi zamenjal za nič drugega. Na 9. eko prazniku v Slovenj Gradcu je zato z Janezom Ciglerjem Kraljem, ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, spregovorila o problematiki kmečkih žensk. Podarila mu je šopek v beli, zeleni in rdeči barvi. Bela je predstavljala čistost in nedolžnost ekoloških kmetov, zelena željo, da bi Slovenija in njive v naši deželi ostale zelene in obdelane, rdeča pa gorečnost in ljubezen do kmetovanja. Ministru je ob tem dejala, da se boji, da rdeča barva oziroma njena simbolika v zadnjem letu že bledi. Veliko kmečkih žensk namreč ostane v starosti brez vseh prihodkov, brez pokojnine, čeprav so več kot 40 let opravljale različna dela na kmetiji. »Treba je poskrbeti za pravice pridnih kmečkih žensk,« pravi odločno in doda, da si marsikatera kmečka ženska ne more privoščiti, da bi lahko plačevala mesečno invalidsko ter pokojninsko zavarovanje, saj kmetovanje, ekološko pa sploh, zahteva veliko finančnega vložka. »Lastno zavarovanje ima manj kot deset odstotkov kmetic,« opozarja. »Zlasti na manjših kmetijah, kjer so moški zaposleni izven kmetij, so žene zdravstveno zavarovane po njih. Nimajo pa lastnega pokojninsko-invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da v prihodnosti ne bodo imele pokojnin in drugih pravic, ki izhajajo iz njega. Tudi kadar imata mož in žena skupaj kmetijo, se nemalokrat zgodi, da se denar za plačevanje zavarovanja za moža še najde, za ženo pa ga zmanjka. Posledično veliko kmečkih žensk v starosti ostane brez vseh prihodkov, brez pokojnine. Čeprav so več kot 40 let opravljale različna dela na kmetiji, ostanejo na starost prepuščene same sebi in lahko samo upajo, da bo družina poskrbela zanje. Sploh manjše kmetije tudi zaradi tega zamirajo in z njimi dragocena tradicionalna znanja.

Kmečka ženska mora biti deklica za vse. Kdor želi živeti na kmetiji, mora znati vsakodnevno žonglirati med tisočimi obveznostmi. »Kmečka ženska mora biti deklica za vse. Poleg kmečkih opravil in svojih otrok je treba dobro poznati živino, da pravočasno opaziš in ukrepaš, če je z njo kaj narobe,« opisuje sogovornica, ki priznava, da zahteva tudi skrb za sina avtista precej energije. »A kolikor mi je vzame, mi jo po drugi strani tudi da. Moj mož pravi, da je Luka v našem življenju pika na i. Zelo bister fant je, ki točno ve, kdaj sem žalostna – tudi če se na zunaj smejim, me začuti in vpraša: kaj je narobe, mama, zakaj si žalostna?« Želi si, da bi se o avtizmu več govorilo in ozaveščalo, da bi jih okolica bolje razumela.

Ni vedno lahko, je pa lepo. Ko je Katarina prvič posadila dvesto sadik solate v enem dnevu, se ji je zdelo to neverjetno. V lanskem letu je posadila skoraj 25 tisoč sadik raznovrstne zelenjave. Včasih so ji pomagali sorodniki in sosedi, drugič zgolj glasba njene priljubljene skupine, pa je sajenje minilo, kot bi trenil. »Kadar delaš na njivi, moraš že razmišljati, kam boš pridelke prodal. Meni k sreči uspe vse prodati,« je ponosna. Veliko kmetov jo zato prosi za nasvet, kako naj tudi njim uspe podobno. »Treba je klicati v ustanove in jim predstaviti svojo ponudbo,« jim odgovarja.

Tudi Katarina je ena izmed kmečkih žensk, ki jih skrbi, kako jim bo šlo na starost. A svoj poklic preveč obožuje, da bi ga opustila. Najsrečnejša je, kadar ima za nohti zemljo in kadar njen trud obrodi sadove.

* Mnoge kmečke ženske z manjšimi kmetijami niso upravičene do nobenih subvencij, pogosto pa jim zmanjka še denarja, da bi si plačevale prispevke. Tako so na stara leta zgarane in prepuščene same sebi, brez dohodkov lahko, če nimajo družine, ki bi poskrbela zanje, pristanejo celo na ulici. Treba je poskrbeti za pravice pridnih kmečkih žensk, je odločna Katarina.

* Domače je lahko karkoli. Izraz »domače« ji, ko opisujemo kakovost hrane, ni najbolj ljub. Ekološko je vedno domače, domače pa ni nujno ekološko. Samo zato, ker je nekaj domače, še ne pomeni, da je tudi zdravo pridelano, poudarja. »Ekološko je nekaj čisto drugega, je nekaj več. Če si ekološki kmet, moraš imeti zemljo rad in jo občudovati.«

* Katarina Očko sogovornika očara s svojo preprostostjo, odkritostjo in prikupno zgovornostjo. Če ima ob tem v rokah zabojček sveže, ekološko pridelane hrane, pa je praktično misija nemogoče, da se človeku na ustnicah ne bi narisal zadovoljen nasmešek.

Zarja Jana, št. 5, 1.2. 2021