S fotografom sva nekoliko zamudila na dogovorjeno srečanje s piloti in njihovim poveljnikom na našem največjem in edinem vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Med potjo je lilo kot iz škafa. Predstavnik za stike z javnostjo Jani Krošl naju je čakal pri vhodu v Vojašnico Jerneja Molana; vojaški piloti so imeli tisti dan precej drugih nujnih nalog. Za fotografiranje so se postavili k trem pilatusom – in nebo se nas je usmililo. Bilo je sicer sivo, a deževati je prenehalo. Fantje niso mogli ostati resni. Ves čas so se zafrkavali, smejali, se šalili, smejala sva se tudi midva. Pa tudi njihov poveljnik, ki bi morda moral ostati resen. Ne vem, kako gredo te stvari v vojski. A ta njihova sproščenost in preprostost je med drugim dala vedeti, da so ekipa, ki ljubi svoj poklic. Trenutek zatem, ko smo opravili, je z neba začelo spet curljati in z našo elitno posadko na nebu smo sedli v skupno pisarno, tam so nama skuhali kavico. Ob njej smo poklepetali s poveljnikom 152. letalske eskadrilje, majorjem Gregorjem Virantom, potem pa še s tremi vojaškimi piloti.
Tam gori so ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo. Major Gregor Virant, poveljnik 152. letalske eskadrilje: »Vojaški poklic je poseben. Veliko je odrekanja. Že v osnovni in srednji šoli se morajo potruditi za dobre ocene, prav tako na fakulteti – po koncu šolanja so šele na začetku poti. Tempo šolanja je kar hud. Da postanejo operativni piloti, je šolanja še za cel 'podiplomski študij'. Pilote učimo, da razmišljajo s svojo glavo. Kadar so sami v letalu, so odgovorni zanj, za svojo glavo, za ljudi na tleh, za vse. Zato pravijo, da je zahtevno poveljevati častnikom, ki razmišljajo s svojo glavo. Po eni strani je to res, a po drugi strani, če si strokoven, če utemeljiš svoje odločitve, če jim pokažeš cilj, če znaš ljudi motivirati, je to nekaj najlepšega, kar lahko narediš. Da poveljuješ tako homogeni enoti, kot je tale. Kadarkoli. Kar se tiče tega enkratnega dogodka, preleta, bom pa rekel takole: moja žena dela v zdravstvu in vem, kaj so prestajali zdravstveni delavci med epidemijo. Zato smo ponosni, da smo to lahko naredili, za vse ljudi, ki so se borili na prvi bojni liniji. Mi jim lahko izkažemo čast in zahvalo s tistim, kar znamo in počnemo. Skoordinirati akcijo je bilo po eni strani preprosto, ker obstajajo natančna pravila znotraj zavezništva, kako se to načrtuje in izvede, hkrati pa zahtevno, ker ni nujno, da bi vse potekalo po načrtih, veliko je pogojnikov, vreme, karkoli ... kaj če se zgodi to in to ...«
Nad Šmarjem smo naredili še lepšo formacijo. Nadporočnik Klemen Štirn, poveljnik letalskega oddelka lahkih bojnih letal PC-9M (in vodja formacije, ki je preletela Slovenijo): »V mojem poklicu se ves čas nekaj dogaja, ves čas se učim, izobražujem, nikoli ni dolgčas. Že od druge polovice osnovne šole sem si želel biti pilot. Ko sem imel cilj pred sabo, sem vedel, katere stopnice moram prehoditi. Z našo letalsko floto sem zadovoljen, čeprav bi seveda raje videl, da bi imeli še zmogljivejša letala. A iz njih izvlečemo največ, izkoristimo jih v celoti za usposabljanje in podporo enotam Slovenske vojske. Čeprav si piloti želimo, da bi iz 'riti' letala gorelo in šlo še hitreje! (smeh) Imamo srečo, da imamo v letalih katapultne sedeže; v skrajnem primeru ti tak sedež reši življenje. To ti da več poguma. V sekundi in pol si s padalom izven aviona. A letenje je nekaj sekundarnega. Jaz moram paziti na ljudi, na druga letala, vozim čisto avtomatsko, in pri tem doseči cilj. Bil sem vodja formacije, ki je preletela Slovenijo, zato sem imel najbrž od vseh najmanj časa za uživanje. (smeh) Načrtoval sem polet, pogledal sem, kje so bolnišnice, moral sem paziti, da nismo leteli točno nad bolnišnico, ampak malo stran, da se nas je lepše videlo, pa tudi zaradi varnosti. Skrbeti sem moral za prosto pot v zračnem prostoru, se dogovarjal in usklajeval s kontrolo letenja, vodil formacijo devetih letal, skrbel za vse, da smo imeli dovolj goriva, pojasnjeval ameriškim pilotom, kje smo in kaj se je v tem kraju dogajalo, na primer, ko smo leteli nad Šmarjami pri Jelšah. Takrat smo naredili še lepšo formacijo. Takšne formacije treh letal Pilatus PC-9M Hudournik in šestih ameriških letal F-16 ne vodiš vsak dan, zato je bil to zame velik izziv. Bilo mi je v ponos in zadovoljstvo, to jemljem kot osebnostno rast. Nekaj, kar nisem počel še nikoli. Šolanje nas je usposobilo za to. In moji kolegi bi to nalogo ravno tako dobro opravili. Za to so nas učili. Ta prelet je bil rezultat vsega učenja.«
Smo kot deset bratov. Nadporočnik Matic Gomboc, pilot na letalu PC 9: »Ta poklic imam izredno rad, je še več, kar sem si predstavljal. Ko sem kot otrok videl letala v zraku, sem si želel to početi. Všeč mi je tudi naš kolektiv, imam občutek in vem, da delam z ljudmi, ki bi dali zame življenje, razmišljamo podobno. Skozi smo dali podobne stvari. Smo kot deset bratov. Ta poklic zahteva kar veliko odgovornosti, ena od pomembnejših je, da ne smeš nikoli zamujati.« Pogleda na uro in odhiti na pripravo pred letenjem...
Več v reviji Zarja Jana, 16.6.2020
