Začniva malce naivno: zakaj pravite, da je naše javno zdravstvo zdaj ogroženo še bolj kot prej? Saj nas je vendar uspešno obranilo domnevne ujme – zdaj smo menda ja spoznali njegovo vrednost za skupno dobro? In je potemtakem kvečjemu bolj varno, kot je bilo prej?

Javni zdravstveni sistem nas je v resnici v veliki meri rešil pred virusom. In tudi nasploh so bile države s še vedno močnim javnim zdravstvom občutno uspešnejše pri obvladovanju krize kot države s sprivatiziranimi sistemi. Dodobra sprivatizirani Švica in Lombardija sta bila pred pandemijo recimo šteti med najbolj uspešne in učinkovite zdravstvene sisteme na svetu, a se je njuno zdravstveno varstvo med krizo preprosto razveznilo. In posledice za varovance so bile strahotne. Lekcija je bila torej jasna. A problem je v tem, da te lekcije slovenska vlada očitno noče slišati.

Zakaj tako pravite?

Ker naš sistem pelje v tiho privatizacijo. Naj razložim. Naš zdravstveni sistem je urejen tako, da se pretežno financira iz prispevkov od plač državljanov. In zato lahko z gotovostjo napovemo, da se mu v bližnji prihodnosti obeta vsaj občuten upad prihodkov.

Seveda, zaradi ekonomskih posledic pandemije.

Te bodo nedvomno vsaj zelo neprijetne. Marsikdo bo izgubil službo, in to se bo seveda še kako poznalo tudi na obsegu zbranih prispevkov. Obenem pa se bo povpraševanje po zdravstvenih storitvah močno povečalo, saj je sistem zaradi podhranjenosti že prej pokal po šivih, zdaj pa tri mesece ni opravljal nenujnih storitev. Vse skupaj se bo torej premaknilo v drugo polovico leta, ko pa bo – kot sva razdelala malo prej – na voljo manj denarja. Torej bi morala država ukrepati že zdaj.

Kako bi se bilo po vašem najbolje lotiti problema?

Pa saj ni neka blazna »kunšt«. Država bi morala ali povečati sredstva za zdravstvo ali sprejeti rešitev, ki jo predlagamo mi. Torej spremeniti zakon tako, da se zdravstvo, če mu zmanjka denarja, financira neposredno iz proračuna. A vlada se obojemu upira.

S kakšnimi argumenti?

Da za kaj takega preprosto ni potrebe. Sredstva za letošnji proračun so povečali za dve milijardi, sklenili so pomagati gospodarstvu in še posebej turizmu in gostinstvu. Sredstev za zdravstvo pa niso povečali. Zato vsak dan težje kredibilno zanikajo, da pripravljajo scenarij, ko bo zdravstvu še bolj primanjkovalo denarja kot prej, javno nezadovoljstvo bo zato vse večje …

In ljudstvo bo zato čedalje bolj odprto za sirenino pesem privatizacije?

Natanko tako.

Dobro, ne sliši se ravno nemogoče. A bi bilo za tako drastične teze vseeno prav navesti še kak dokaz. Morda pa je vlada samo tako zaposlena s kriznim menedžmentom in zanikanjem najrazličnejših obtožb, da preprosto nima časa misliti na november?

Boste kot jasen dokaz sprejeli besede direktorja ZZZS Marjana Sušlja, ki je že predlagal izločanje določenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja? Zobozdravstvo bi tako po njegovem dokončno povsem prepustili zasebni sferi. Tudi okulistične storitve naj bi čakala podobna usoda. Na okrogli mizi na Ekonomski fakulteti in tudi v vsaj enem intervjuju je gospod Sušelj jasno povedal, da bo treba rezati. Poleg zobozdravstva in okulističnih storitev je izpostavil tudi možnost varčevanja pri nenujnih prevozih. Kar je seveda še en ukrep, ki bi udaril po najranljivejših in predvsem po starostnikih. Pravica do prevoza do zdravstvene storitve je namreč še posebej pomembna za tiste, ki živijo v regijah s slabim javnim prevozom in nimajo možnosti za pomoč prositi sorodnike.

Več v reviji Zarja Jana št. 23,8. 6. 2020