O koronavirusu nam večino časa govorijo kot o neki specializirani napravici, ki komaj čaka, da bo našla svojo žrtev. Dejansko pa govorimo o delcih, ki se sploh ne znajo premikati. Moč imajo v svoji majhnosti, nevidnosti in prenašalcu – človeku. Ta živi v strnjenih naseljih, večstanovanjskih stavbah, zaprtih prostorih, kjer se gnetejo množice, pravzaprav živimo v globalni vasi, ki je idealna za prenos virusov – vdihnemo jih ali preko različnih predmetov z rokami prenesemo v telo. Naš način življenja je idealen za širjenje virusa. Praktično nemogoče je, da bi se virusu popolnoma izognili.
Zakaj je koronavirus tako poseben? Zato, ker proti njemu nihče ni imun, saj je za naš imunski sistem nov. Zato lahko ena oseba okuži veliko drugih in virus se lahko širi zelo hitro. To lahko omejimo na dva načina – ali virus prebolimo ali pa človeka preventivno cepimo.
Ker lahko že majhen odstotek obolelih pomeni, da bomo presegli sposobnosti zdravstvenega sistema, se je država odločila ustaviti javno življenje, nas tako rekoč prisilila, da smo ostali doma in v precejšnji meri prekinili stike med sabo. Ukrepi, ki smo jih sprejeli, so bili v tistem trenutku nujni. Predvsem zato, da smo širjenje virusa za nekaj časa uspešno upočasnili. S tem smo si kupili nekaj časa, da naredimo načrt za odgovor na najpomembnejše vprašanje: Kako bomo z virusom živeli? Ne moremo se namreč skrivati v svojih domovih v nedogled, da bo zdravstveni sistem to lahko sprejel. Kot je že večkrat povedal dr. Ihan pa švedski epidemiologi, harvardska univerza, v tistem trenutku, ko bomo ponovno prišli ven, se nam bo zgodba ponovila. Uspešneje ko se bomo zapirali in ščitili pred virusi, dlje bodo trajali novi izbruhi. Tako dolgo, dokler ne dosežemo kolektivne imunosti ali dokler ne dobimo cepiva, na katero pa bomo verjetno čakali še kar nekaj časa, preveč, da bi dotlej zgolj ostajali doma.
Vojne napovedi so nesmiselne. Napovedovanje vojne virusu, uporaba vojne retorike proti stvari, ki se ne zna sama premikati, je nesmisel. Žal pa se v moderni dobi informacij, znanosti in tehnologije boja proti virusu lotevamo skoraj enako, kot smo se podobnih epidemij lotevali v preteklosti – izolacija in karantena. Kot da nismo sposobni dojeti, doumeti in kritično sprejeti zelo preprostega dejstva, da virus preprosto – je. In ker človek ne zna in ne more živeti drugače, kot mu je namenjeno, bo virus tudi ostal. Če se s tem kdorkoli ne strinja ali verjame, da se temu lahko izognemo, si samo močno zatiska oči.
A to ni samo boj proti virusu, gre tudi za gospodarstvo in družbo nasploh, kar terja politične odločitve. Vendar pa reševanje vprašanja, kako se bomo lotili virusa, zdravstvenega problema, iz katerega izhajajo vsi drugi – ne more in ne sme biti stvar politične odločitve. Skoraj okamnel sem, ko sem slišal novega vladnega predstavnika stroke, Milana Kreka, ki se je zahvalil, ker je dobil priložnost za govor, saj drugi strokovnjaki v ozadju zaradi prepovedi te možnosti nimajo. Omejevanje stroke je pljuvanje v lastno skledo, saj ljudi z znanjem nimamo za vsakim vogalom. In Vlada RS nam je tako kot glavnega reševalca in poročevalca o problemih z epidemijo virusa ponudila človeka, ki se je večino svojega življenja ukvarjal z drogami. Področje, ki je zelo pomembno, za boj proti virusu pa izjemno nepomembno.
Kje so epidemiologi? Imamo namreč strokovnjake, ki se ukvarjajo samo z epidemijami. To so epidemiologi. So specialisti za to, kako se ta virus obnaša v odnosu do človeka, kako in s kakšno hitrostjo se širi, poskušajo delati napovedi glede na pretekle izkušnje in še kaj. In če gradnjo cest zaupate gradbincem, ne avtomehanikom, čeprav se avtomobili vozijo po cestah, potem boste epidemijo zaupali epidemiologom, ne infektologom. Poudarjam: nujno potrebujemo tako avtomehanike kot infektologe, ampak vsak naj deluje na svojem področju!
Če se vlada zavestno odloči, da epidemiološkega znanja in izkušenj ne potrebujemo, ter jih potisne na obrobje, potem, žal, nimam do njihovih nadaljnjih odločitev nobenega zaupanja več. Pa čeprav stroko vodijo ljudje, ki so na svojem področju veliki strokovnjaki, jim pri reševanju epidemije ne zaupam. Zaupanje pa je ključno! Od trenutka, ko nam je vlada namesto epidemiologov kot stroko ponudila infektologe, strokovnjake javnega zdravja (ki se ukvarjajo z drogami), onkologe, ki nam sporočajo, da ne bomo smeli poleti na dopust, se sprašujem, ali sploh stremimo k istim ciljem? Je naš cilj, da se naučimo živeti z virusom ali kaj drugega?
Poniževalne razbremenitve. Če nekdo na tako odgovornem položaju ni sposoben dojeti razlike med tem, da imamo 15 »pozitivnih na testiranju«, ne pa »na novo okuženih«, mu odločitev sprejemanja ukrepov v epidemiji niti slučajno ne bi zaupal. Velik problem je, če nočemo ali ne želimo vedeti, kdo je umrl »z virusom« in kdo je umrl »zaradi virusa«. Recimo, da je okužen velik delež prebivalstva (polovica), in če na običajen dan v Sloveniji umre 50 ljudi, potem je jasno, da bo okrog 25 ljudi hkrati okuženih z virusom. To bo dejstvo še nadaljnjih pet let! Umrli bodo pa v večini »z virusom« in ne »zaradi njega«. Ne zanemarjam deleža tistih, ki umrejo »zaradi virusa«, ne zanemarjam tega, da je virus nevaren, vendar je naloga stroke, da nam te podatke pravilno razlaga in jasno pove, kaj bomo z njimi počeli.
Če strokovnjaki sodelujejo pri izvajanju tako strogih ukrepov, bi človek pričakoval, da za to obstaja neki namen, cilj. Nam pa sedaj z nesmiselnimi in domala poniževalnimi razbremenitvami kažejo, da sploh ne vedo, kaj počno. Malo prej sem razlagal o tem, da se lahko okužite s tem, ko se dotaknete istega predmeta kot okuženi. Se vam zdi, da vlada ve, kaj počne, ko dovoljuje igranje tenisa, pri katerem se igralca neprestano dotikata istega predmeta – žogice, si hkrati brišeta potno čelo, pri tem globoko dihata in še kaj? Ali ne vedo, kaj počnejo, ali pa omejitev virusa ni glavni namen.
Za razumevanje tega ni treba biti vrhunski strokovnjak. To so osnove. Padanje na takšnih osnovah pa je smešno. Hkrati namreč ohranjamo popolnoma neživljenjski odlok, da se lahko gibamo samo znotraj svoje občine. Občutek imam, kot da se delajo norca iz nas. In če cela ekipa strokovnjakov to podpira, je nekaj hudo narobe! Ne morem se izogniti sumu, da reševanje zdravstvene epidemije ni glavni cilj.
Virusu se lahko popolnoma zoperstavimo ali pa se mu ne. Vmesnih poti ni. Če stroka tega ne upošteva, potem to ni stroka! Prevečkrat sem slišal, da ne vemo, virus je nov, sproti se učimo. Oprostite – epidemiologi so na svetu prav za ta namen, a jih ne želimo slišati. Obstaja kar nekaj »lukenj« v razlagah, zakaj so ti ukrepi tako nujni in zakaj je virus tako drugačen.
Več v reviji Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020
