Ljudje

Sledila sem svojemu srcu in delo je spet užitek

Marija Šelek
24. 2. 2020, 22.00
Posodobljeno: 25. 2. 2020, 13.09
Deli članek:

Z možem Nizozemcem in dvema sinovoma že sedem let živi v bližini Delfta, kjer je do nedavnega na tamkajšnji Tehniški univerzi študentom industrijskega oblikovanja predavala o človeškem telesu. Potem ko se je pred štirimi leti njena tretja nosečnost končala s spontanim splavom, se je v njej nekaj premaknilo in se ni več uglasilo z akademskim svetom. Zdaj je doula – ženska, ki spremlja in pomaga ženskam ter parom pri porodu, specializirana je za priseljence, begunkam pa pomaga pro bono.

Zarja Jana
dr. Nina Bogerd

Njenemu značaju Nizozemska zelo ustreza, saj je v Sloveniji imela vedno občutek, da je za svojo okolico nekako preveč glasna. Že v osnovni šoli se je postavljala v bran drugim, se odločno oglašala zoper krivično podeljene ocene, na primer. In ni ji bilo všeč, če ji je kdo rekel: Ne, tega pa ne moreš. »Tega občutka, da nečesa ne moreš, ti okolica na Nizozemskem ne sugerira.«

Vedno je verjela, da če človek nekaj hoče, se bo že našel način, da bo želeno dosegel. Trmasto je vztrajala, da bo po višji šoli za fizioterapijo nadaljevala raziskovalno delo, ki ga je za dokončanje diplomske naloge okusila pri dr. Mekjaviću na Institutu Jožef Stefan (IJS). Tam se je ukvarjala z okoljsko fiziologijo – kaj se dogaja z organizmom, ko človeka izpostavimo skrajnim razmeram. Specializirala se je za toplotne obremenitve in pri tem sodelovala z vrhunskimi športniki. Ko so se ji za magistrski študij v Sloveniji zapirala vsa vrata, se je obrnila proti Angliji, vendar so medtem na široko zazevale duri na novo ustanovljene mednarodne podiplomske šole IJS.

Seveda se ni ustavila pri magisteriju, za doktorski študij je naposled le šla čez mejo. Spomni se, kako je začela iz nič. »V Sloveniji sem prodala vse, kar sem imela, in v Švico prišla z 2000 evri, kar je tamkaj drobiž. Teden dni po začetku dela sem sedela pred ogromno cerkvijo v St. Gallnu in se zjokala: kaj sem si naredila, tega ne bom zmogla! Potem pa vstaneš v novi dan, sledi tretji dan, plača se je čez nekaj časa zvišala in po pol leta sva si s fantom naposled lahko kupila posteljo – prej sva spala na vzmetnici sredi sobe, veliko pohištva nisva imela!«

Zato razume stiske priseljencev, zbeganost v novem okolju, spopadanje s sistemom in tudi zato je njena nova kariera usmerjena k pomoči priseljenkam in njihovim družinam.

Življenje se je ustavilo. Če bi jo pred 20 leti vprašali, ali bo nekoč njen poklic pomagati malim bitjem na svet, bi se zasmejala in zmajala z glavo. Kaj se je zgodilo, da se je po trinajstih letih odmaknila od znanstvene kariere? »Pred štirimi leti se je moja tretja nosečnost končala s splavom. Mojemu nerojenemu sinu je srček preprosto nehal biti. Splavila sem doma, v miru, a so se stvari zapletle. Kljub svojemu poznavanju procesov v organizmu se nisem zavedala, kako blizu konca sem bila, koliko krvi sem izgubila. Pa še naučena sem, da je vedno treba še malo potrpeti. Tako sva z možem skoraj usodno prepozno zagnala alarm. Med potjo v bolnišnico sem res mislila, da mi ne bo uspelo. Možu sem celo naročila, naj si po moji smrti najde drugo žensko.«

Preživela je in življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice. A ne za Nino. »Kot fiziologinja sem se zavedala, da se vsaka četrta nosečnost konča s spontanim splavom, a kljub racionalnim razlagam se je zame življenje ustavilo. In čeprav sva se z možem znala vedno o vsem pogovoriti, se je začel sesuvati tudi najin odnos. Vzgojena v slovenskem okolju nisem bila ravno vajena predelovanja čustev in dela s sebo – begala sem od psihologa, zakonskega terapevta do psihiatra. Videla sem, da se je v meni nekaj premaknilo.«

Pot prebolevanja. Ko je mislila, da bo njunega zakona konec, jo je pogoltnila begunska kriza in našla se je v novem poslanstvu – pomagati drugim. »Menim, da je bila to moja pot prebolevanja.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020