Neka trgovska veriga oglašuje svoje izdelke ne ravno najbolj zdravega porekla pod geslom »pust veselih ust«. A se ni to nekoč glasilo »pust mastnih ust«? Pobrskala sem po netu in veselih ust ni nikjer, mastnih pa ogromno. Seveda, od krofov, šunke in klobas se maščoba kar cedi, ampak opozarjati na to v obdobju, ko vsi norimo od zdrave in puste hrane, marketinško zares ni modro. Zato se pač tudi tradicionalni pregovor osramočeno našemi v nekaj drugega, recimo v veselje. Sliši se skoraj tako kot original, pa še zdravo je.
Medtem ko so po Ptuju razsajali kurenti, se je pustni karneval razlezel tudi po parlamentu in po političnih strankah. Eni so maske sneli, drugi so si jih nadeli, ljudstvo pa kot običajno ne ve, kateri obraz je pravi. Razen politični verniki, ki verujejo v enega (nereligioznega) boga, karkoli že naredi, so mu zvesti. Tudi če so mu zelo očitno zrasli rogovi in rep. In če ga dobijo s prsti v marmeladi. Zmeraj se bo zanj ali zanjo našlo opravičilo. Saj človek tovrstnim vernikom kar zavida, ker so tako trdni v svojih prepričanjih. Mi smo Titovi, Tito je naš, recimo. Namesto Tita seveda vstaviš svoje najljubše ime. Ne bojte se, zmeraj se rima.
Vsi drugi, ki imamo samo prepričanje, kaj je v redu in prav in kaj ni, nimamo pa stalnih izbrancev, ki nas vodijo in predstavljajo, smo vsekakor zmedeni. Bi bila bolj pametna kakršnakoli že vlada ali predčasne volitve? Ankete pravijo, da se nas večina sicer nagiba k vnovičnim volitvam in morda bi celo tiste lene riti, ki se širokoustijo za šankom, volit pa potem ne gredo, to pot premislile in šle. Vsekakor bi bilo pametno, če bi prej vklopili razum, se spomnili, kaj smo kot družba in njeni vidni posamezniki počeli zadnjih štirideset let (in ne samo trideset), ločili resnico od laži in presodili, ali smo res tako na dnu, kot nam dopovedujejo nekateri. In če smo, na katerih področjih in zakaj. Ker bi potem morda lažje presojali o resnicoljubnosti in namenih politikov, ki se te dni maskirajo v dobronamerneže in dobrodušneže, iz zadkov pa jim štrlijo lisičji repi in nad glavami rasejo svetniški siji. Eni se skrivajo, samo posnetki njihovih prekrasnih in predragih avtomobilov se valjajo po družbenih omrežjih in po medijskih komentarjih, drugi nenehno nastopajo in samo še brzostrelka jim manjka v boju za sveto pravico. Ko Janša vabi svoje nasprotnike, naj pridejo po 75 letih iz gozdov, in obljublja kolegom na Dnevniku, da se bo vmešaval v njihovo uredniško politiko, ker se tudi oni vmešavajo v delo njegove stranke, je normalen človek prav zadovoljen, ker je naravnost povedal, kar misli. Niti maske se mu več ne ljubi nadeti. In ko Mahnič grozi Bobnarjevi, naj pomisli na svojo usodo ali nekaj takšnega, upaš, da je ljudstvo to razumelo. To, da je v vlogi preiskovalca KNOVsa zelo prekoračil pooblastila, je stroka povedala zelo glasno in enoglasno. So verniki verjeli? Najbrž niso, celo dodaten svetniški sij si je najbrž prislužil.
Ne pozabite, no, da je jutri pepelnica in da se začenja štiridesetdnevni post. Ki je namenjen duhovnemu in telesnemu očiščenju. Bog daj, da bi se ga v tem smislu držali tudi vsi tisti, ki bi nas radi vodili, ne dvomim, da z najbolj plemenitimi nameni. Ampak ker tole pišem še pred pustom, lahko tudi malce lažem, kajne?
Več v reviji Zarja Jana št. 8, 25. 2. 2020
