Revščino in pomanjkanje je poznal do obisti. V svojih knjigah (prva je bila The Ragman's Son, v prevodu Sin prodajalca preprog) je opisoval, kako je njegov oče, ruski židovski emigrant (z območja današnje Belorusije), poskušal preživljati svojo družino s prodajo starih predmetov, od odsluženega pohištva naprej. Tudi sina, takrat Issurja Danielovitcha (ime je spremenil v Kirk Douglas, ko je na začetku druge svetovne vojne vstopil v ameriško mornarico), bi čakala enaka usoda, če bi se ji vdal. Toda mladenič je doživel svoj prvi aplavz, ko je recitiral pesem, in to ga je tako začaralo, da se je odločil postati igralec. Čeprav je dobil štipendijo, da je lahko študiral igro, je bil lačen vse do svojih poznih dvajsetih let. Vendar ni obupal.
Nič ga ni moglo premakniti, da bi si premislil in odrekel prihodnosti, za kakršno se je odločil. Bil je trmast, vztrajen, discipliniran, odlikoval pa ga je tudi smisel za humor. Morda je bil prav zaradi slednjega (in svoje mišičaste postave) tako priljubljen pri nežnejšem spolu. Mnogi so mislili, da je močan, žilav, odporen, vzdržljiv, a Kirk je veliko pozneje povedal, da je samo igral takega moškega, ker se mu je zdelo, da so to od njega pričakovali. Ko je praznoval stoletnico (rojstnodnevno zabavo mu je priredil sin Michael), je povedal, da si niti približno ni mislil, da bo dočakal tako starost. »To je šok tudi zame,« se je smejal. Njegov vnuk Dylan (sin Michaela in Catherine Zeta-Jones) ga je posnel, kako doma v trenirki pleše na dinamično glasbo, in objavil posnetek na družbenem omrežju.
Hollywood mu je cigareto potisnil v usta. Kako lahko ameriški igralec, ki je imel na voljo vse, od izobilja hrane do vseh mogočih razvad, tudi mamil, doživi tako visoko starost? Kirk dolgo ni kadil. Šele ko je snemal prvi film, mu je režiser rekel, naj v nekem prizoru pokadi cigareto. Tega niti ni znal. Potem pa se je navadil. Hollywood mi je dobesedno potisnil cigareto v usta, je povedal v enem od intervjujev. Kajenje mu je prešlo v navado in kmalu je pokadil tri škatle cigaret na dan. Nekega dne, ko je ravno hotel prižgati, se je zazrl v sliko svojega očeta. Njegov oče je tudi kadil, dokler mu zdravnik ni rekel, da mora nehati, sicer bo zbolel za rakom (kar se je pozneje tudi zgodilo). Kirkov oče je nato stalno nosil cigareto v srajčnem žepu. Kadar si je želel prižgati, jo je potegnil iz žepa in se vprašal: kdo močnejši (ni se mogel povsem navaditi na angleški jezik)? Odgovor je bil vedno enak: jaz močnejši.
Kirk se je tega spomnil. In sklenil storiti enako. Tako je bilo z njegovim kajenjem opravljeno brez večje drame. Sicer pa je bil res zelo discipliniran. Ni »prodajal« kakšnih pretresljivih receptov za dolgoživost. Pomembno je, da si stalno v gibanju, je govoril. To je veljalo za redno dnevno telovadbo (pri stotih letih je imel še vedno osebnega trenerja, ki je vadil z njim), a tudi za zaposlitev. Stalno je nekaj počel, se vključeval v dobrodelne akcije, pisal na družbenih omrežjih, napisal je kar nekaj knjig. Predvsem pa, kakor je vedno poudarjal, je bila za njegovo dolgo življenje »kriva« njegova druga žena Anne. Z njo se je veliko pogovarjal, imela sta svoje »zlate ure«, ko sta se za zaprtimi vrati spalnice veliko pogovarjala, smejala in verjetno počela še kaj drugega, o čemer Kirk kot popoln kavalir stare šole nikoli ni govoril.
Ljubezenske afere s soigralkami. Res je, veliko sem grešil, je priznal. Ljubezensko afero je imel skoraj z vsako soigralko. Zanimivo je, da ga nekaj najlepših med njimi, ki jih je svet skoraj po božje častil, ni privlačilo. Za Joan Crawford je rekel, da ga je povabila k sebi, mu najprej razkazala hišo, vendar pa ga je odbijal njen ustni zadah. Tudi prelepa Rita Hayworth ga ni navdušila. V sebi je imela nekaj temačnega, globoko bolečino, negativizem, ki je vlekel navzdol njo in ljudi okrog nje. Tudi od nje je dobesedno pobegnil. Se je pa rad pozabaval z mnogimi drugimi. Kako je to prenašala soproga Anne? Pravzaprav ni kaj dosti govorila o tem. Samo pojasnila je, da je to vzela v zakup. Razumela je, da Kirk ne more dobro odigrati ljubezenskih prizorov, če ni z žensko nekako povezan. Dober izgovor, kajne? Kakorkoli, Anne mu je nekoč priredila zabavo in nanjo povabila večino žensk, za katere je vedela, da je imel z njimi avanturo. Kirk jo je menda vprašal le, ali je zares vedela za vse.
Od pet do šest obrokov na dan in redno gibanje. Toda vedno se je vrnil k Anne. Ko se je staral, je začel še bolj paziti na svoje zdravje. Prebiral je nasvete v knjigah, revijah in na spletu. Prehrano je omejil na od pet do šest skromnih obrokov. V njih so prevladovali zelenjava, sadje, stročnice, oreški in semena. S tako hrano je vzdrževal približno enako raven krvnega sladkorja ves dan, dobil pa je tudi dovolj vlaknin, ki so z leti čedalje pomembnejše. Strokovnjaki pravijo, da je s tem preprečil kakšno od degenerativnih bolezni. Zanimivo pa je, da ni maral gledati ljudi, ko so jedli. Zato mu za stoti rojstni dan sin Michael ni priredil slavnostnega kosila z gosti, temveč popoldansko čajanko.
»Človek mora dajati, ne le sprejemati. Dajanje je veliko bolj zadovoljujoče,« je povedal Kirk. Po njegovem tako ali tako ni posebne formule za dolgoživost, pomaga pa, če si aktiven, srečen v zakonu in se veliko pogovarjaš, če si obdan z ljudmi, ki jih imaš rad, če se ne zanemariš (potem si že mrtev, je menil), če se veliko smeješ in verjameš vase oziroma si tako ali drugače veren.
Možganska kap in helikopterska nesreča. Leta 1996 je doživel obsežno možgansko kap, pustila mu je hude posledice: prizadela je njegovo sposobnost govora in tudi premikanja. Najprej je bil obupan in zelo jezen, toda zanj je bil tudi to izziv. Takoj se je lotil zahtevne rehabilitacije. Od kapi sta mu ostala le nekoliko povešen obraz in previdnejše gibanje, hkrati pa je nastala knjiga My Stroke of Luck. Med drugim je povedal, da je srečnež, čeprav je njegov govor še vedno včasih nekoliko nejasen, vendar pa ni paraliziran in predvsem ni umrl. Tudi po možganski kapi je nastopal v filmih.
Poseben pretres je doživel v helikopterski nesreči. Tedaj se je obrnil nazaj v židovsko vero. Praznoval je svoj drugi bar mitzvah, židovski običaj, praznovanje prehoda iz otroštva v odraslost. Družinskim članom nikoli ni vsiljeval svoje vere. Vseeno se je žena Anne odločila prevzeti njegovo.
* Večina prijateljev je odšla davno pred njim
Velika večina soigralcev v Kirkovih filmih je že leta (desetletja) pod rušo. Med njimi sta mu bila posebej ljuba John Wayne in Burt Lancaster. Z Waynom se večinoma ni strinjal, zato sta se stalno prerekala. Wayne je bil na strani republikancev, Kirk pa demokratov. Wayne je pokadil povprečno šest škatel cigaret dnevno, Kirk pa se je kajenju odpovedal. Kljub temu sta bila prijatelja. John Wayne je umrl leta 1979, star 72 let. Pokopal ga je rak želodca. Burt Lancaster je umrl je leta 1994 zaradi srčnega infarkta. Prav tako so že dolgo pod rušo drugi njegovi prijatelji in soigralci: Lauren Bacall (ki mu je pomagala, da je dobil prvo vlogo), Charleton Heston, Henry Fonda, Simone Signoret, Orson Welles, Frank Sinatra, Yul Brynner, Ava Gardner, Laurence Olivier, Jean Simmons, Peter Ustinov, Tony Curtis, Janeth Leigh, Anthony Queen, Barbara Stanwyck in drugi.
* Stoletniki o dolgoživosti: kot da vas bo jutri povozil avtobus
Tudi številni drugi stoletniki (vse več jih je) so povedali podobno kot Kirk Douglas: človek mora biti stalno zaposlen. Ameriška slikarka Grandma Moses (1860–1961) je začela slikati pri 78. Danes njene slike visijo v mnogih muzejih, nekaj pa jih je tudi v Beli hiši. Povedala je, da slikanje ni pomembno, temveč to, da si zaposlen; biti je treba v družbi mladih ljudi in se kar naprej smejati. Ko je bila stara sto let, je v enem od intervjujev povedala, da veliko mnogo fantov, kar jo ohranja mlado.
Švicarski kemik Albert Hofmann (1906–2008), ki je med drugim odkril psihedelično drogo LSD (in jo preizkušal tudi sam), svojih zrelih let ni preživljal z vrstniki, temveč z mlajšimi, potoval je po svetu in predaval. Povedal je, da njegovo dolgo življenje nima nič opraviti z drogami, temveč z navado, da vsako jutro poje dve surovi jajci, vmešani v kosmiče (ker s tem menda da dobiš vse vitamine in minerale ter hormone).
Igralka v nemih filmih Louise Rainer (1910–2014) pa je menila, da jo poživlja radovednost. Veliko bi rada vedela, veliko bi se rada naučila, je rekla in dodala, da še vedno nič ne ve.
Tudi komik Bob Hope (1903–2003) je imel svojo filozofijo o dolgoživosti. V šali je dejal, da preživiš, če se lažeš o svoji starosti. Mlad pa ostaneš, če se družiš s starejšimi, ker vidiš, kakšen nočeš biti. Bolj zares pa je povedal, da vsak večer prehodi okrog dve milji (malo več kot tri kilometre), in sicer ne glede na to, kje trenutno je.
Uradno najstarejša prebivalka na svetu je bila Jeanne Calmet (1875–1997), ki je bila precej živahna: ni se izogibala cigaretam (menda je nehala kaditi, ko je bila stara 118 let), rada je pila rdeče vino in pojedla približno kilogram čokolade na teden. Toda hkrati je bila ves čas zelo aktivna. Strokovnjaki danes ugibajo, da je bila verjetno tudi imuna za stres.
Kraljica mati, torej mama sedanje britanske vladarice, je umrla, stara 102 leti. O njenem življenju največ pove citat: »Ali ne bi bilo grozno, če bi vse življenje delali tisto, kar se od vas pričakuje, če ne bi uživali alkohola, če ne bi kadili, če ne bi jedli nezdrave hrane, če bi redno in veliko telovadili, potem pa bi vas povozil avtobus? In bi si v zadnjih sekundah življenja rekli, le zakaj se ga nisem včeraj pošteno napil? Kakšen je torej recept? Življenje je treba živeti tako, kot da vas bo jutri povozil avtobus!«
