Anita Ogulin je ženska, ki jo želiš spoznati. Že več desetletij je sinonim za dobrodelnost, duša in gonilna sila Zveze prijateljev mladine Moste Polje, kjer živi svoje poslanstvo. Ves čas kot prostovoljka. Njen obraz v medijih nas v prazničnih dneh še posebej pogosto opozarja na stiske otrok, njeni dnevniški zapisi, objavljeni na najbolj branem spletnem portalu, trkajo na našo vest s pretresljivimi usodami družin.
Ko bereš te zapise, tečejo solze. In vedno znova se sprašuješ, ali je mogoče, da je toliko ljudi obubožanih, toliko otrok prikrajšanjih, toliko družin nesrečnih. V naši čudoviti, bogati, naravnih danosti polni državi. Tam, kjer živijo dobri ljudje, ki so bili pripravljeni prisluhniti stiski staršev bolnega malčka in v nekaj dneh za njegovo zdravilo zbrati več kot dva milijona evrov. Kako je mogoče, da ne prepoznajo stiske otroka, ki v njihovi soseščini vsak večer odhaja v posteljo lačen?
Kaj je z nami narobe, da ne vidimo in ne slišimo teh nemih krikov, se sprašuje tudi sogovornica. Zakaj pogosto tistim, ki se jim, včasih čez noč, sesuje svet, prijatelji obrnejo hrbet in jih v nesreči pustijo same? In kako lahko zatajijo tudi strokovne službe?! »Te imajo nemalokrat premalo znanja za prepoznavanje stisk. Ljudje, ki živijo v bližini človeka, ki se bori za preživetje, pa prepogosto le obsojajo in ne storijo ničesar. To, veste, je za te ljudi najhujše, saj sodba človeka duševno ubije,« pove Anita Ogulin.
Očitki, ki bolijo. Da dejanje plemenitosti lahko vzbuja pri drugih ljudeh ljubosumje, je sama večkrat izkusila. Kaj vse so ji že očitali! Med drugim, da se okorišča na račun dobrodelnosti in »vleče« dobro plačo. Da manipulira z denarjem na računu ZPM Moste Polje, ker se ob koncu leta zaradi donacij podjetij, ki imajo tudi po sto varovancev v programu Botrstva, tam resnično nabere zajeten kupček, tudi več kot milijon. Nič od tega ni res. To pove glasno in odločno, brez sence dvoma. »Dobrodelnost nikoli ni bila moja služba, za katero bi dobivala plačo, ampak vsa leta prostovoljna dejavnost, za katero živim. Poraba vsega denarja na našem računu pa je popolnoma transparentna in gre zgolj in samo za točno določen namen. Vsaka družina ima svoje stroškovno mesto in vsak cent gre za otroke. Rajši bi umrla, kot da bi nekomu nekaj vzela. To mi je popolnoma tuje, saj nisem lovka na materialne dobrine, temveč lovka na boljše življenje za vse.«
Predanost poslanstvu. Anita Ogulin je posebna ženska. Drobna, a le na videz krhka, polna miline in preudarnih besed, predana poslanstvu pomagati šibkim že od svojega tretjega leta starosti. Imela je slepega očeta in slabovidno mamo, ki sta, pove, potrebovala otroka za svoje nadomestne očke. Mama je bila socialna delavka na terenu in začetnica Društva prijateljev mladine v Šmartnem. Bila je zelo delavna, z velikim čutom za socialno pravičnost, in v njihovi družini so imeli rejniške otroke. »A ni bila mama, ki bi znala objeti, ki bi uresničila otrokovo potrebo po ljubezni. Hotela je imeti red, disciplino, zato nas je vzgajala po vojaško. Z bratom sva bila že v najzgodnejših letih odgovorna za odrasle, in to se je usidralo v meni za vse življenje. Zato se nenehno čutim odgovorna za ves svet,« z nasmehom pripomni.
Več v reviji Zarja Jana št. 52, 24. 12. 2019
