Od nekdaj sem si želela videti hišo Alfija Nipiča, saj mi je o njej vedno pripovedoval z veliko ljubeznijo in ponosom. Da je samo nekaj kilometrov iz Maribora, a v naravi, na hribčku, z lepim razgledom po okoliških poljih in gričih, v zelenju .., da tam uživa svoj mir. Pa sem se »povabila« na obisk. Že pot do tja je bila lepa, sploh ko sva s Šimnom zavila z avtoceste. Ovinkasta in rahlo strma, z razgledom na tisoč odtenkov zelene. Grički in vmes posejane hiše, polno dreves, da se oko spočije in sploh ne veš, kdaj si prišel na cilj.

Tale je Alfijeva. Ko naju je GPS pripeljal pred Alfijevo hišo, je Šimen takoj rekel: »Tale je Alfijeva, prav čutim, da bi lahko on živel v njej.« Hiša je posebna, z vogali, ki nekako »štrlijo«, čeprav kaže že kar precej let, je videti, da jo je moral oblikovati arhitekt z domišljijo. Ko sva vstopila v prostorno dnevno sobo, se je moj pogled takoj zataknil v lepo kombinacijo starinskega pohištva – Alfi nama je kasneje pojasnil, da čudovita izrezljana omara sega v obdobje Marije Terezije in da je dobil zanjo že veliko ponudb. Starinski, a udobni stoli ob prav tako stari jedilni mizi, sodobna sedežna garnitura, še starejši leseni izrezljani stoli – vse to daje dnevni sobi poseben starinski, a udoben pridih. In spet zanimiva arhitektura – steklo čez vso steno, ki ponuja čudovit razgled v dolino pod Alfijevo hišo, ni ravno, ampak je narejeno v zanimiv vogal, nekakšen izbočen trikotnik. Ki prinaša veliko svetlobe.

Razgled za bogove. Alfi in žena Beba sta naju skozi hišo popeljala na vrt, ki je na zadnji strani hiše. Kakšen božanski razgled! Oko z lahkoto in veseljem objame dolino ter sosednje hiše in kmetije, pa griče, ki se prekopicujejo na drugi strani razgleda. Trava okrog Alfijeve hiše je skrbno pokošena, obdajajo jo visoke smreke in nekaj drugih dreves, pa nekaj skrbno urejenih rožnatih vrtnic, ki bogato cvetijo. Nič kičastega, vse urejeno in postavljeno z okusom. Na redko posajenih klopcah okrog hiše se znajde kakšna zelena lončnica. Nekako se mi je zazdelo, da ima skrb za urejanje okolice v rokah Alfijeva soproga. Ničesar ni preveč, vsega je ravno prav.

Lahko bi umrl. Z Alfijem smo sedli za belo kovinsko mizo in klepetali. Žena Beba je prinesla okusno potico in domač sok. Z Alfijem ni težko klepetati, saj je zelo zgovoren. Za njim niso najboljši časi: zaradi hudega vnetja trebušne slinavke bi lahko pred kratkim tudi umrl. Če ga starejši sin in njegova žena ne bi »spodila« na urgenco, bi morda tisto noč doma za vedno zaspal.

Pošteno me je zvilo. »Akutno vnetje trebušne slinavke se me je lotilo že tretjič,« je priznal Alfi, ki je zaradi ponovljenega vnetja izgubil kar precej kilogramov. »Prvič se mi je zgodilo pred 23 leti, drugič pa pred osemnajstimi. Vnetje lahko povzročijo stres, hrana, ki napenja, karkoli ... Alkohola ne pijem že 25 let. Zadnjih nekaj let sem morda res malo pozabil na strogo dieto in si sem ter tja privoščil kakšno ocvrto meso, zdaj pa se je bom moral držati kar do konca življenja. Res me je pošteno zvilo. Ko sem šel zaradi zadnjega vnetja prvič v bolnico, niso videli nič, poslali so me domov s tabletko za želodec. Čez noč pa mi je bilo doma le še bolj slabo, imel sem zelo visoke emilaze, te so mi nenormalno narasle, na 120 – normalno število je med tri in pet. To moje stanje je bilo zelo nevarno. Če bi me prejšnji dan obdržali v bolnišnici, bi bilo zame boljše. Tako pa se je slinavka poškodovala, 18 milimetrov je je odmrlo, ne deluje. 14 dni sem bil čisto nemočen, učil sem se ponovno hoditi, nisem mogel dvigniti roke, komaj sem govoril. Neverjetno, kaj ti lahko naredi en tak organ, kot je trebušna slinavka. V žile sem dobil preko 15 litrov antibiotikov. Deset dni sem ležal na intenzivni negi. Zdravnik mi je rekel, da bi bilo čisto drugače, če bi bil star 20 let. Jaz pa jih bom septembra imel 75. To rehabilitacijo zelo upočasni. Operirali me niso, emilaze so šle nazaj na normalno število. Slinavki pomagaš tako, da nič ne ješ. In potem se pobere. Če se ne pobere, odideš. S težko hrano pa jo uničiš, ustaviš, neha delovati.«

Nič sladkega več. »Slinavka boli v prsih, to so tako hude bolečine, kot bi te rezali pri živem telesu. Ne smem jesti sladkarij. Včasih sem si jih privoščil, pa ne bi smel. Zdaj ne bom jedel nič sladkega več. Jem prepečenec, brez soli in sladkorja, same lahke stvari, kuhan kompot, bog ne daj surovega sadja, nobene zelenjave, razen kuhane rdeče pese, kuhano meso, a v zelo majhnih količinah. Ne smem se do konca najesti, jesti moram petkrat na dan. Sem se že navadil na manj hrane, shujšal sem 12 kilogramov. A se s tem ne obremenjujem, nekateri so še večji reveži kot jaz. Pošalim se tako, da pravim, da v Afriki še tega nimajo.«

Brez kondicije za vožnjo. »Zdaj nimam nobene kondicije, ne morem voziti avtomobila, na primer. Vozijo me prijatelji. Na odru bi lahko zdržal pol ure, ne bi pa mogel pet ali šest ur, kot sem še predlani. Tega ne bo več, to zame ne bi bilo dobro. Sem se kar hitro rehabilitiral, a vseeno se moram paziti.«

14 dni v zdravilišču. Alfi počasi okreva. Med našim pogovorom je nekajkrat vstal, ker ga slinavka še vedno opozarja nase. Če stoji, mu odleže. A vseeno pripovedoval: »Zdaj sem že dobil nazaj kilogram in pol, tudi roka je že v redu. Presenečen sem bil tudi nad terapijami, ki sem jih bil deležen v zdravilišču v Rogaški Slatini, kamor so me poslali za 14 dni. Imel sem jih pet ali šest, vsak dan. Različne masaže, sproščanje, elektro terapije ... Vse to mi je zelo pomagalo. Dobil sem moč nazaj v roko. Konec meseca bom šel še za en teden v Rogaško. Tam sem se zelo dobro počutil. Pil sem belo kavo, projo, prave kave ne smem, in s piškoti krmil siničko Katico. Takšne male stvari so me razveseljevale. In Rogaška je res lep, miren, umirjen kraj.«

Ženo je bilo strah. Vprašala sem ga, ali se je žena kaj ustrašila zanj, za njegovo življenje. »Seveda se je, saj to je normalno, a po drugi strani je to z mano doživljala že tretjič, ni bilo čisto nepričakovano,« je bil edino pri tej temi bolj redkobeseden Alfi. »Dobro, da sta me starejši sin in njegova žena prepričala, da sem šel nazaj v bolnico. Če ne bi šel tisto noč, ne bi doživel naslednjega dne. Res mi je šlo za nohte."

Celoten članek si lahko preberete v 29.številki revije Zarja Jana, ki izide 16.7.2019.