Kandidatko za žensko leta Anico Mikuš Kos poznajo vsi, ki imajo kakršnekoli opravke z otroki, saj je ena od vodilnih otroških psihiatrinj in je bila dolga leta tudi vodja centra za otroke, mladostnike in starše. Novinarji smo si že pred njeno upokojitvijo redno podajali kljuke na vratih njene pisarne, pogosto pa smo lezli tudi v četrto nadstropje stolpiča, kjer nam je na široko odprla vrata svojega doma. In tudi srca, pa naj se sliši še tako patetično.
Učiti učitelje. Kako so se začela njena pogosta potovanja na najnevarnejša bojišča? »Ko so prišli v devetdesetih zaradi balkanskih vojn begunci v Slovenijo, sem se vprašala, kaj lahko kot otroška psihiatrinja in človek, ki je preživel drugo svetovno vojno, naredim za te otoke. Popolnoma jasno mi je bilo, da klasični terapevtski modeli ne bodo delovali, prvič, ker imamo premalo strokovnjakov, in drugič, ker begunci niso zainteresirani za strokovno pomoč, saj imajo druge prioritete. Spraševali so se predvsem, ali bodo domači preživeli, jim je hiša pogorela, kako priti do minimalne varnosti v Sloveniji. Takrat sem razvila model dela z učitelji. Sreča je bila, da je ministrstvo ustanovilo šole za begunske otroke, v katerih so delali učitelji begunci. Bilo jih je okrog 300. Ideja programa je bila, da najprej delamo z učitelji, da bodo znali obvladovati svoje travme, ker so bili na istem kot otroci, in jih motivirati, da bi pomagali otrokom, ki so v begunskih centrih vsak dan gledali po televiziji grozote iz svojih krajev. Zdelo se nam je, da lahko predvsem učitelji naredijo kaj dobrega, zlasti pri otrocih, ki se jim je zgodilo kaj hudega. Imeli smo tridnevne seminarje, na njih so učitelji dobili podporo in nova znanja. Večinoma so potem svojo vlogo zelo dobro opravili, zgodilo se je recimo, da je učitelj postal skrbnik fantu brez staršev. Izobraževanje učiteljev je bilo financirano s tujim denarjem in tujci so seveda pošiljali svoje eksperte, da so preverili, kaj delamo. Tako se je razvil model psihosocialne pomoči otrokom v šoli, ker so v šoli vsi in jih lahko zajameš,« pravi.
Od Kosova do Čečenije. Že med vojno so jo povabili v oblegano Sarajevo, pa v Mostar, z drugimi strokovnjaki se je srečevala na mednarodnih konferencah, po Daytonu leta 1995 pa so jo povabili v Čečenijo. »Tako se je začelo moje mednarodno delovanje. Izobraževali smo učitelje, psihologe, socialne delavce, zdravnike, kogar smo pač sploh našli. V Afganistanu so bili naši sodelavci preprosti vaščani, ki so se zanimali za to področje duševnega zdravja. Usposabljali smo učiteljice, gospodinje, celo pridelovalko medu. Ljudje niso neumni, v njih je veliko modrosti in vedo, kako pomagati. Le spodbuditi jih je bilo treba, jih opremiti z znanjem in motivirati.
Ta model se je prijel zato, ker je v balkanskih vojnah moja stroka najprej poskušala uveljaviti klasične metode, kar se je pokazalo kot nesmisel. V miru in obilju imajo otroci drugačne probleme, tem pa se je v resnici zgodilo nekaj hudega. Otrokom je bilo treba obnoviti vero v človeštvo, spodbuditi optimizem, upanje. Mnogim se je namreč sesul svet. Takšne stvari so me spraševali: kako je mogoče, da je moj dobri srbski učitelj, ki me je dve leti učil in sem ga imel rad, prišel s puško v našo hišo in nas pregnal? Saj ne gre za neko veleznanost, osnovna ideja je bila otrokom ponuditi neko izkušnjo dobrega, pozitivnega, jim dopovedati, da so okrog njih ljudje, ki želijo pomagati, in da ni vse brezupno.«
Pri tem so bile njene strokovne kompetence in sloves, ki se je bliskovito širil, dobrodošli, ko je bilo treba priskrbeti dovoljenja in denar za delovanje na bojiščih. »Vodilo nas je prepričanje, da srčnost in modrost, ki jo ima učitelj v sebi, okrepi in uporabi v korist otrok,« pravi. Jo je bilo kdaj strah, saj se giba po najnevarnejših območjih? Prisrčen smeh. Na potovanjih je ni strah, ko pa je »tam«, si misli, da bomba ne bo zadela ravno nje.
Več v reviji Zarja št. 49, 4. 12. 2018.
