Ste tudi vi kdaj pomislili, kako lepo bi bilo zamenjati svoje življenje z nekom slavnim? A pri tem pozabljamo, da to, kar vidimo na naslovnicah in odrih, še zdaleč ni resnica. Rebeka Dremelj ima enake težave kot druge kdaj na smrt utrujene mame, kot vse ženske se tudi ona obremenjuje s svojim videzom in kot gospodinja prav tako ne vidi konca pospravljanju … Pa je prav, da se ženske nato še same obremenjujemo? Nikakor! In je frustracijam sklenila narediti konec.
Pred kakšnim mesecem ste na spletnem omrežju objavili svoje razmišljanje o tem, kako si ženske ne smemo več pustiti govoriti, da nismo dovolj dobre. Kopalke pač niso samo za manekenke, s čimer ni prav nič narobe … Kaj vas je spodbudilo k pisanju?
Jah, na dopustu sem končno imela malo časa za razmišljanje! (smeh) Veste, to, da imam dva otroka in se ukvarjam s šovbiznisom, ni ravno idealna kombinacija. Seveda ne želim tarnati, saj bi bila slepa, če ne bi videla številnih prednosti. A šovbiznis ni samo tisto, da si nasmejan na odru. Tudi me, ki smo na naslovnicah vse lepe in zdrave, imamo težave. Denimo – tri tedne po porodu sem že vodila oddajo Glasbeni skavt, saj me je k temu zavezovala pogodba, pa tudi sama sem želela izpeljati stvari do konca. Predstavljajte si, kaj pomeni tako hitro od doma za novopečeno mamico! Pri mojem poslu pač ni tako, da bi lahko izklopil vse, ko imaš porodniški dopust – tudi zato ne, ker so od mene odvisni še drugi.
Domnevam, da ste imeli hitro še kup drugih obveznosti …
Tako je. V zadnjem času spet nisem imela nobenega miru, zato sem se malo »izgubila« in videla, da me sploh ni več. Glede na moje izkušnje in prebolele bolezni se mi to ni zdelo prav.
Kaj niste celo obljubljali, da ne boste več taka deloholičarka?
Res je. In tega sem se sklenila držati. A kaj, ko je to nemogoče pri dveh majhnih otrocih, za povrh pa imam očitno še tak značaj, da sebe postavljam na zadnje mesto! Navsezadnje celo za praznike raje skrbim, da drugi uživajo ob mojih nastopih, kot da bi si sama privoščila zabavo! Na dopustu sem tako začela o tem premišljevati. Videla sem, kako fino se imajo vsi okoli mene, jaz pa sem bila tik pred tem, da ponorim. Zvečer sem dala Sijo spat, potem pa sem želela v miru posedeti na terasi. Od dvanajstih do šestih zjutraj sem šla še dvakrat do Sijine posteljice, ob šestih se je že prebudila, zato sem jo dala v nosilko, da ne bi prebudila še drugih. Odšli sva na plažo, kjer sta sledili dve uri animacije, čez dve uri sva šli nazaj … in temu ni bilo konca. Ko bi končno lahko šla na plažo, je Sija zaspala v vozičku, zato sem bila z njo pod borovci in nisem šla plavat! Ugotovila sem, da smo ženske res terminatorke – ampak do sebe. Včasih se mi je zdelo, da sem dan samo preživela in ne živela. Dodaten povod za blog pa je bil, ko sem opazovala mamico s tremi otroki, izmed katerih je bil eden invalid. Videlo se je, kako je izčrpana, ko skrbi zanje, potem pa jo je še mož vprašal, kam je dala njegovo masko za potapljanje! Takrat sem bila pripravljena vstati in ga kar udariti. Mama je imela oblečene enodelne kopalke, česar si v tej vročini verjetno ne želi nobena … Tako sem prišla do ugotovitve, da je zelo narobe, če si ne bom dovolila biti srečna, če imam nekaj kilogramov preveč. S kilogrami sem bila obremenjena, ker nam trenutni svet in vsa družbena omrežja vsiljujejo ideale in zato vse mislimo, da smo lahko take. Ne moremo biti vse take, kot je Jennifer Lopez, s še tako kozmetiko ne bomo podobne Kim Kardashian … Lahko pa smo lepe na svoj način, če si to dovolimo.
Saj se zavedate, da ste bili dolga leta tudi vi ideal lepote za mnogo naših deklet?
Verjamem, da sem za koga še vedno ideal, zato sem tudi v blogu napisala, da tudi jaz gledam sebe na naslovnici in si želim, da bi bila videti tako kot tam. (smeh) To je najbolj bizarno, saj priznam, da nisem v resnici taka in se taka tudi ne počutim. Ni treba, da so slike retuširane, včasih je dovolj že kakšen filter, da se zdim sama sebi veliko veliko lepša kot v resnici …
Kako to, da si niste življenja uredili drugače? Ali vam bolezen ni dala misliti, da bi sebe postavili na prvo mesto?
Takrat sem res postavila sebe na prvo mesto, vendar te življenje in otroci vodijo naprej in hitro si spet v istem kalupu. Sploh se ne zavedaš, kdaj se je zgodil ta premik, saj tega nihče ne dela zavestno. Napako narediš prvič, drugič, potem pa si že tam. A ko se tega začneš zavedati, lahko stvari spreminjaš. Ko imaš majhne otroke, čas beži in sploh si ne morem predstavljati, da bo Sija stara že devet mesecev. Kaj sem naredila v teh devetih mesecih? Iskreno – veliko! A zdi se mi, da kljub temu vse samo na pol. Ker ne utegnem. Ker me čas prehiteva.
Od bolezni naprej ste večkrat skrivali svoje težave pred javnostjo …
Vsi malo prilagodimo svojo podobo glede na stanje in ne moremo vedno povedati, kaj nam ni prav. Nepošteno je od mene pričakovati, da bom vedno to, kar sem, saj bi se lahko kdaj zgodilo, da bi tudi koga zadavila, če bi se prepustila. (smeh)
Več v reviji Zarja št.,36. 05. 09. 2017
