Očitno se je direktiva končno rodila, kajti po nekaterih državah se že prepirajo, kako naj razumejo predloge, ki so jih očitno pripravile predvsem »preklemanske feministke«. Ena od glavnih idej je namreč, da bi imeli očetje štirimesečni starševski dopust, ki ga ne bi bilo mogoče prenesti na mamo, ali drugače povedano, tiste štiri mesece bi odščipnili od mamine porodniške. Ali kaj. Ena od obrazložitev je, da bi tako bolj pravično poskrbeli za matere z otroki na trgu dela, skratka, prej bi se lahko vrnile na delo, zato bi pa očetje bolj ogrožali svojo kariero, kar je navsezadnje pravično, a ne? Seveda pa je glavni namen direktive, da bi se očetje čim prej soočili s svojo vlogo, in ne šele po tistem, ko so otroci sposobni hribolazenja, rolanja, nogometa in kolesarjenja.
Seveda je ganljivo, da Evropa skrbi za svoj naraščaj, ki ga je vse manj, in da uveljavlja načelo enakopravnosti med spoloma, ampak najprej bo vsekakor morala pospraviti po svojih predalih in preveriti, kako je to kje zdaj urejeno. Če bi nemški očetje izkoristili štiri mesece starševskega dopusta (ki torej ni prenosljiv na mamo), bi ji morali vzeti čisto vso porodniško, imajo jo namreč – štiri mesece. Nikjer ni namreč zapisano, da bodo gospodje dobili dopust za nego in varstvo otroka za povrh, poleg tistega, kar že pripada mami. Je pa predlagano, da lahko ta dopust izkoristijo vse do otrokovega dvanajstega leta, kar je zanimivo. In da lahko starši dobijo dodaten dopust za otroke s posebnimi potrebami, kar je tudi pozitivno, ampak vse to ni nič novega – takšne oblike pomoči staršem v razvitih državah že dolgo obstajajo.
Je pa vsekakor zanimiv predlog, da bi smeli starši zahtevati fleksibilne oblike dela do otrokovega dvanajstega leta, skratka, da bi imeli raztegljiv delovni čas ali da bi sploh lahko delali od doma. Ojej. Si predstavljate zidarja, ki prinese svojemu delodajalcu vlogo, da bo delal od doma? Ali da bo prišel na gradbišče po tistem, ko bo previl in nahranil otroka? Eden od prvih očitkov napovedani direktivi je torej, da je očetovski dopust namenjen le državnim uradnikom (ki lahko od države izsilijo spoštovanje zakonov, ki jih je sama sprejela) in predvsem intelektualnim poklicem, ki lahko svoje delo opravljajo kadar koli in kjer koli. Ni treba torej sumiti, da so neuki fizični delavci preveč mačistični, da bi se hoteli ukvarjati z dojenčki, ali da so morda pregrobi in prenerodni, da bi jim mamice zaupale dojenčke, ker gre predvsem za to, kaj je mogoče in sprejemljivo in kaj ne. Dajmo vendar staršem možnost, da se dogovorijo, kako bodo izpeljali svoj projekt »družina«! Evropskim očetom pač ni treba požirati očitkov, da se ne zanimajo za svoje otroke od najnežnejšega obdobja naprej. Nasprotno, ni jih več mogoče odgnati iz porodnišnic, čedalje bolj sodelujejo pri negi (in ne le pri vzgoji), kar veliko število jih (brez direktive) pazi na otroke, ker niso zaposleni ali pa imajo naše vrste bednih espejev, ki včasih ne zaslužijo niti minimalca. Očetje tudi vse pogosteje vzamejo očetovski dopust, pa nikar ne mislimo, da je v Sloveniji to od včeraj, otroci, ki so jih negovali očetje, so danes že sami starši! Se jih pa za kaj takega odloči bolj malo, še posebno če zaslužijo več in imajo bolj odgovorno delovno mesto od otrokove matere. Pri tistih, ki jemljejo starševski dopust, je praviloma nasprotno – žena zasluži več. V gospodarsko in socialno bolj bogatih državah, kot sta denimo Norveška in Švedska, vzame dobršen del starševskega dopusta (ki je daljši kot pri nas) več kot 70 odstotkov očetov. Pa jih nihče ne sili.
