Umetnica – to je res prva asociacija, ki jo dobim ob imenu Vite Mavrič, vsaj ko premišljujem o njej v zvezi z njenim delom. Morala bi omeniti tudi njene kulinarične sposobnosti, ki so prav gotovo na ravni največjih kuharskih mojstrov. To ne preseneča, vsega se namreč loti z največjo mogočo zavzetostjo. Kompromisi je pri delu ne zanimajo, kar je kdaj tudi škoda. Zanjo, seveda, nikakor ne za gledalce, poslušalce. Vita za vsak svoj nastop želi, da je popoln, pa čeprav to pogosto pomeni, da gre v svoj minus. Zato nikar ne zamudite spektakla, ki ga 8. junija ob 30-letnici umetniškega delovanja pripravlja v Cankarjevem domu!

V Cankarjevem domu pripravljate koncert ob 30-letnici svojega umetniškega ustvarjanja. So leta hitro minila?

Res sem zelo hitro živela. Sicer pa ne bi priporočala nikomur, da v teh dneh odide z mano na osamljen otok. Nisem prijetna družba, še sebi ne. Tremo imam.

Še vedno?

Še vedno. Upala sem, da se trema z leti zmanjša, pa je pri meni prav nasprotno. Že trideset let sanjam ene in iste nočne more, da sem na odru, vendar na koncertu, ki nima nobene zveze z menoj, z odra pa me ne pustijo, in potem se vso noč rešujem iz zagate. Obupno! Se je že začelo in tako bo vse do 8. junija.

Vaš dogodek bo v istem terminu in istem prostoru, kot so bili zadnja leta festivali šansonov La vie en rose. Bo koncert tudi sicer podoben? Kaj lahko pričakujemo? Spektakel?

Na neki način bo res spektakel. In seveda bo podoben večerom La vie en rose, na odru se ne bo zvrstilo nič manj glasbenikov in tudi spremljala me bo ista zasedba kot vsa prejšnja leta, pod vodstvom mojega dolgoletnega pianista Jake Puciharja, le da se jim bo tokrat pridružil še simfonični orkester. To bo atraktivna glasbeno-scenska predstava, prerez mojega dosedanjega dela. Sprehodila se bom od Brela, Piafove, Brechta do kletzmerja, nekaj bo tudi novitet, saj sem pravkar posnela album, ki ga bo ta večer mogoče premierno kupiti. Od vsakega skladatelja, s katerimi sem sodelovala, bo izvedena vsaj ena pesem, tudi Arsen Dedić bo zastopan. Z Borisom Benkom iz dueta Silence pripravljava presenečenje, pridružila se mi bosta prijateljica iz Francije in harmonikar Janez Dovč. To bo večer, namenjen lepoti in počitku duše. In hkrati bo do zdaj moj največji in najdrznejši koncert, ki pa ne bo imel niti ene ponovitve.

Zakaj samo enkrat?

Iz zelo banalnega razloga: ker si preprosto ne morem privoščiti, da bi tako velik finančni zalogaj lahko ponovila.

Pri vas je vedno vsak projekt narejen na najvišji ravni. Se mi samo dozdeva ali si sami vse otežite? Tudi tokrat bo program unikaten, namesto da bi pač odpeli »best of« …

Perfekcionizem je huda in neozdravljiva bolezen. Vendar hvaležnost občinstva poplača čisto vsako sekundo vloženega truda.

Pa znate sicer sklepati kompromise v življenju?

Seveda znam! Zdaj sem pa že dovolj stara gospa, da sem kakšen kanček modrosti z leti že pridobila. Življenje je v vseh pogledih en sam kompromis. In ti so nujni, vprašanje je le, do katere točke so še sprejemljivi. Če govoriva o ustvarjanju, kompromisov v odnosu do sebe ne znam sklepati. Pa sva spet pri perfekcionizmu! To je tak trapast začarani krog, v katerega sem ujeta. Sama sebi sem največja sovražnica. Ampak to je stvar značaja, ne delam si več utvar, da se bom kdaj spremenila.

Imate producenta ali glasbenega menedžerja, ki skrbi za vas, za potek priprav in organizacijo?

Ne spravljajte me v smeh! Vseh trideset let sem sama sebi menedžerka in producentka v eni osebi. In takšna je bila moja funkcija tudi v Cafè teatru in na festivalu La vie en rose: tiskovine, vsebine, program, ideje, iskanje sponzorjev, tehnična usklajevanja, bilance, finance, prijave na tisoč in en razpis, izbor repertoarja in še in še bi lahko naštevala. Če sem kakšnega menedžerja morda spregledala, naj se mi, prosim, takoj javi. Z veseljem sprejmem ponujeno roko. Ni se mi namreč še zgodilo, da bi lahko samo ustvarjala in šla brezskrbno na oder zgolj delit užitke s poslušalci. Da bi za vse poskrbel aparat oziroma menedžment, tega v tem življenju zagotovo ne bom doživela. Jaz sem v bistvu neke vrste »prekarec« že od nekdaj.

Se po vašem umiku ni našel nihče, ki bi prevzel vaši blagovni znamki Cafe teater in La vie en rose?

Kdo neki bi hotel prevzeti nase to breme v organizacijskem, produkcijskem in umetniškem smislu? In oboje večino časa preživljati brez državnih subvencij, zgolj z iztržkom lastnega uspeha ali neuspeha? To je nenehna hoja po robu.

Pred tremi leti ste slavili 20 let Cafe Teatra, zatem 15 let festivala La vie en rose, zdaj 30 let kariere, vaš abraham je tudi že mimo. Kako gledate na obletnice? Katera vam je največ pomenila?

Leta se pač namnožijo, zoper to ni zdravila. Tega ne jemljem tako resno.

A vendar, ali vam ni bilo niti za trenutek žal, ko ste ugasnili Cafè teater in še La vie en rose?

Bilo mi je. Zelo. Na zadnjem večeru La vie en Rose sem bila hudo bitko sama s seboj. A v življenju sem vedno hodila samo naprej in nikoli nikoli nazaj. Tako sem se odločila in ta list je popisan. Z obema sem sooblikovala naš kulturni prostor. Arhiv je shranjen v Nuku, kar me izjemno veseli, ker tako ne bo šel v popolno pozabo. Ta pot je bila preprosto prehojena, delo dokončano. Hiperproduktivnost te pogoltne vase. Utrudila sem se, nisem se več prepoznala. In če ne vidiš sebe, ne moreš videti drugih.

Jure Longyka je zapisal, da ste bili dvajset let mentorica, poosebljenje in gonilo dveh institucij, Cafe teatra in festivala La vie en rose. Institucij, ki nista le producirali vrhunskih kulturnih stvaritev, temveč sta dajali prostor številnim, tudi prezrtim ustvarjalcem, da ste vsa ta leta vzgajali občinstvo. Pravi vam nestorka na nadvse pomembnem kulturnem področju pri nas …

Vse omenjeno sem počela z užitkom. Širina duha se pokaže šele takrat, ko tudi drugim ponudiš prostor in možnost, namesto da se hraniš zgolj z lastnim egom. Ljudje, ki se oplajajo z lastno veličino in si sami pripisujejo pridevnike, se mi zde na moč osamljeni. Govoriva, prosim, raje o čem drugem. Vse to je že daleč za menoj. Ta del življenja imenujem »prejšnje življenje«.

Ste srečen človek?

Ambivalentna sem v odnosu do sreče. Zavedam se fantastičnih stvari v svojem življenju, kot je na primer družina. Ampak nenehna sreča kljub temu ne obstaja. Življenje je tudi boleče, in to za vse ljudi. Ponosna sem zgolj na družino, to je edino, kar zares šteje v mojem življenju. Vse drugo je presneto minljivo in navidezno.

Kaj ste počeli zadnji dve leti, po končanem festivalu La vie en rose? Ste se namenoma umaknili iz javnosti?

Čim starejša sem, tem manj mi pomeni zunanji svet. Ustvarila sem si nekakšen svoj mikrokozmos in ta mi zadostuje. To ni bil del velikega načrta ali umika. Nisem bila tako odmaknjena, kot se vam zdi. Pravzaprav sem ves čas delala, samo ne tako na veliko, kot so me bili vajeni v prejšnjih letih, temveč bolj intimno. Lani sem imela premiero glasbene predstave Šlagerji in pesmi iz zapora Vitomila Zupana. Soustvarila sva jo skupaj z Janijem Kovačičem in še vedno z njo potujeva naokoli, pred kratkim sva gostovala v Parizu. Pred tem pa sem končevala svoj življenjski projekt, ki pa se ne tiče glasbe, temveč mene osebno. Končala sem veliko raziskavo o svojem dedku Vinku Möderndorferju starejšem, etnologu, učitelju in angažiranem znanstveniku, o katerem sva z bratom vedela le to, da je napisal Mojco Pokrajculjo in Koroške pripovedke. Kako izjemno pomembna, velika osebnost je bil, se nama ni niti sanjalo. Prestal je Goli otok, zatem pa so ga iz zgodovine zradirali, zatajili in sčasoma tudi pozabili. O tej mračni temi ni v družini nikoli nihče spregovoril. Z bratom sva v tej atmosferi prikritega strahu odraščala, milo rečeno, precej nenavadno. Nekega jutra sem se prebudila z občutkom, da ne zmorem več naprej, v meni je vse zamrlo, otopelo. Telo je zahtevalo čustven obračun, kot tudi kje in kdo sem jaz v tej zgodbi. Veliko vprašanj. Vse družinske skrivnosti, strahove, vse stiske, čustveno nemoč so najožji člani družine odnesli s seboj v grob. In od tod tudi vzgib za mojo raziskavo.

Kako pa ste se je sploh lotili, če niste imeli nobenih informacij?

Začela sem v slepi ulici, sama, prvi korak je bil Arhiv RS, zatem pa je vse potekalo po principu snežne kepe: eno poglavje je odprlo drugo. Po petih letih obsesije z družinsko preteklostjo je lani novembra moj projekt dobil tudi epilog. Rezultati so dokumentarni film, ki sva ga o dedku posnela z bratom, dvodnevni simpozij, postavitev kipa pred mežiško osnovno šolo, za katere graditev je bil odgovoren dedek, in monografija, ki ima skoraj 400 strani, izdala jo je Znanstvena založba, knjiga je uvrščena v zbirko pomembne Zupaničeve knjižnice oddelka za etnologijo, kamor dedek tudi sodi. Zaradi vsega sem danes notranje globoko pomirjena.

Sta z bratom našla v dedku tudi nekaj svojih lastnosti?

Seveda. In to je tisto najlepše v vsem skupaj. Iskala sem njega, našla pa sebe! Vztrajnost in strastno predanost življenju in delu sem zagotovo nasledila po njem. To vse so dedkove lastnosti. Brat jih ima še več, med njimi prvenstveno pisateljski dar. Njegov govor na letošnji Prešernovi proslavi pa je sam po sebi osebna izkaznica njegove neomajne in etične drže in natančno tak je bil najin dedek. Zelo sem ponosna na svojega brata in na najine korenine.

Kaj bi danes rekli Viti na začetku poti?

Vita, počasneje in ne vse naenkrat.

Kaj vas prizadene, žalosti?

Prizadenejo me lahko besede, ker imajo moč. In kadar se name spravijo ljudje, v katerih metastazira zloba. Najbolj pa me pri mojih letih žalosti izguba naivnosti.

Kaj lahko še pričakujemo od vas v prihodnosti? Če se zdaj končuje eno poglavje z jubilejem, kaj bo torej v naslednjih desetletjih?

Ko bo in če sploh še kaj bo. Trenutno je pred menoj velik izziv, Gallusova dvorana, in v ta koncert dajem sebe vso, z njim bom zaokrožila pomemben življenjski ciklus. Zatem si želim ustvariti le še nekaj intimnih projektov in se počasi umakniti z odrskih desk. To bo dokaj kmalu. Nikakor ne nameravam vztrajati v nedogled. Moje življenje je zapolnjeno še s čim drugim, tudi z družino in ta ostane, drugo pa gre kmalu v pozabo. Aplavzi zameglijo um, nekateri nesrečneži jih zamenjajo z resničnostjo in začno vanje verjeti. Ne spadam mednje. Jaz sem z nogami čvrsto na tleh.