V San Jean Pied de Port, izhodiščno točko El Camina de Santiago, prispem brez težav. Na biariškem letališču takoj najdem klapo, ki je bila pripravljena deliti stroške za taksi do Bayona, od tam naprej pa z avtobusom v Saint Jean. V idilični francoski vasici, ki diha z romarji, uredim vse obveznosti. Prijavim se in dobim nekakšen romarski potni list, s katerim imam kot pohodnica (nekako si ne morem reči romarica, saj ne hodim iz religioznih razlogov) pravico do poceni prenočišč ob vsej poti.
Ker sem že pozna, je »uradno« prenočišče že polno, zato si najdem prijetno in ne preveč drago zasebno prenočišče. Pri večerji se nas zbere približno dvajset »caminarjev« in ob kozarčku močnega rdečega španskega vina, vino tinto se mu reče in je vedno obvezen del romarskega menija, se precej glasno razgovorimo, še bolj glasno pa se smejemo. Sedim zraven mladega, zanimivega korejskega para. On zelo zaupljiv do življenja in ona nezaupljiva do konca. Njo najbolj zanima, ali bo na poti vedno našla prenočišče. Moj odgovor je, da se bo zagotovo vse uredilo, četudi ne bo postelje v prvem albergu, kot se špansko imenujejo ta prenočišča.
Zaradi vznemirjenja (in glasnega smrčanja v skupinski sobi) sem bolj slabo spala. Komaj sem čakala. No, tudi ta trenutek je prišel. Čakal me je vzpon čez Pireneje, do španskega Roncesvallesa, in vzpon do najvišjega vrha Pirenejev, Lepoeder, ki meri 1430 metrov, potem pa spust do Roncesvallesa. Ko sem Camino prehodila pred dvanajstimi leti, nisem imela v spominu, da je to kaj posebno napornega. Napaka! Začela sem v popolni bojni opremi (s tem mislim osem ali devet kilogramov težak nahrbtnik) in z veliko dobre volje. Ampak samo do prvega vzpona! Osem kilometrov vzpenjanja do prve postojanke je še šlo. Od tam naprej pa je bila čista grozljivka! Bila sem upehana, mislila sem, da mi bodo odpadle noge, bolela so me ramena in imela sem občutek, da se ne premikam nikamor! Vse lepote narave so šle mimo mene, kajti z zadnjimi atomi energije sem se počasi prebijala naprej. Neštetokrat sem preklela nahrbtnik, svoje odvečne kilograme, svoj ego, ki je spet nekam rinil, ne vem čisto natančno, zakaj, znoj mi je zalival oči (to ni dramaturgija, čisto zares je bilo tako!) in nazadnje sem počivala že vsakih 15 minut. Med tem fizičnim trpljenjem sem se spomnila na svojega duhovnega učitelja Moojija, ki vedno pravi, da je treba tudi med najhujšimi fizičnimi ali duševnimi bolečinami na neki način najti »razpoko« in priti do svojega sebstva, da se oddaljiš od bolečine. In je potem seveda vse takoj lažje. Dragi in spoštovani Mooji, trudila sem se kot nora, pa ni in ni šlo! Ampak bom ponavljala, obljubim.
Kakor vse v življenju je bilo tudi tega trpljenja enkrat konec. Po skoraj enajstih urah hoje in prehojenih 28 kilometrih se je le prikazal veličastni samostan Roncesevalles! Dobesedno z zadnjimi močmi sem se privlekla do recepcije in se postavila v vrsto, ki je bila zelooo dolga. Zadnje tri dni je bilo namreč vreme tod okoli zelo deževno, zato je marsikateri pohodnik rajši počakal na sonce. Tako se nas je zbralo nenormalno veliko. Ko sem tako trepetajoča od utrujenosti pridno čakala v vrsti, je pristopil k meni človek z neko izkaznico okoli vratu, bil je eden od prostovoljcev, ki delajo v tem prenočišču.
Več v reviji Zarja št., 20. 16. 05. 2017
