Lea Aymard, prijazna rdečelaska z velikimi toplimi očmi lešnikove barve, končno živi svobodno. »Vse življenje sem čutila, da sem drugačna, da imam v sebi skrivnost, ki je ne poznam niti sama,« začenja svojo zgodbo. Šele pri šestintridesetih je spoznala, da je pravzaprav že vse življenje ženska, za katero so vsi mislili, da je moški. Tudi sama. Spoznanje ji je prineslo veliko olajšanje in jo hkrati postavilo pred najtežjo preizkušnjo, ki ji je življenje obrnila na glavo. Hvaležna, da ima ob sebi izjemne ljudi, ki so jo sprejeli, nam je zaupala svojo zgodbo, da bi pomagala ljudem razumeti stisko transspolnih ljudi, stopiti iz ustaljenih okvirjev in sprejemati drugačnost.

Od nekdaj je brskala po sebi in iskala ta skriti del sebe, ki je bil očitno zakopan globoko v njeni podzavesti. »Po mojem se ga nisem zavedala zaradi strahu in sramu, ki sem ju začutila že kot otrok. Družba je polna pričakovanj, ljudi predalčkajo po spolu. Vsi so me imeli za moškega in jaz sem se trudila vsem ugoditi. Bala sem se razočarati svoje bližnje in že kot otrok sem se sprijaznila s tem, da sem bila drugačna, žalostna.« V sebi je vedno čutila ogromno praznino. »Do petindvajsetega leta sem bila profesionalna igralka. V gledališču sem se počutila svobodno, lahko sem igrala nekoga drugega in iz tega sem črpala moč.« Ko je zapustila gledališče, je spet začutila tisto puščavo v sebi. »Mislila sem, da me bo rešila ljubezen. Ko sem spoznala svojo ženo, sem v ljubezni našla moč, da sem še naslednjih deset let zdržala v moški vlogi. V zakonu sta se mi rodila dva otroka in to so bili krasni trenutki. Ampak ko sta mi začela govoriti ati, se s tem nekako nisem mogla poistovetiti. Kot tudi ne s tem, da sem ženi postala mož.«

Razkritje

»Vedno sem bežala sama pred sabo,« pravi, ko danes pogleda na svojo preteklost. Rojena Francozinja si je nenehno želela sprememb. K nam je prišla po naključju. Ker sta jo zanimala videoprodukcija in snemanje, se je prijavila na enega od evropskih projektov v Sloveniji. Zaljubila se je in ostala. Od takrat je minilo že enajst let. Dela kot snemalka, ima svoje produkcijsko podjetje in odlično govori slovensko! Človek bi težko rekel, da je po rodu Francozinja. Ves ta čas je nekako funkcionirala, dokler se ni pred letom dni duševno in telesno zlomila. »Bila sem hiperaktivna. Dan sem si morala zapolniti do zadnjega trenutka, v družinskem krogu nisem bila pri miru niti pet minut, potem pa sem že posegla po telefonu, da sem se zaposlila. Poleg tega sem kadila in pila, da sem zapolnila vse večjo praznino v sebi. Komaj sem se prebijala iz dneva v dan.« Potem pa je postala pozorna na ponavljajoče se sanje iz otroštva. Ugotovila je, da v njih vedno nastopa kot punčka. »To me je povsem vrglo iz ravnovesja. V tistem času sem tudi pisala dnevnik in šele čez čas sem opazila, da sem se izražala v ženskem spolu. Takrat sem si rekla, da je nekaj hudo narobe z mano, da sem bolna. Takoj sem poklicala neko terapevtko, ki me je eno uro poslušala, nato pa me je vprašala, ali vem, kdo so transspolne osebe. Ker tega nisem poznala, sem začela brati – in odkrila sem povsem nov svet. Počutila sem se kot del filma Matrica. Spoznala sem, kakšno iluzijo sem si ustvarila v življenju. Preplavili so me dvomi, strahovi, skrbi, sram. Mislila sem, da se mi pri teh letih kaj takega ne more zgoditi. Ne morem biti transspolna oseba, če imam rada ženske, imam družino, otroke! Spol sem pač povezovala s spolno usmerjenostjo. Po mesecih terapij pa sem spoznala in si priznala, da sem transspolna oseba, da sta biološki spol in človekova identiteta dve ločeni stvari, da spolna usmerjenost nima zveze z identiteto in da sem pač lezbijka. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično, da sem tri mesece živela kot v sanjah, jokala sem vsake pol ure. Svet se mi je obrnil na glavo. 

Več v Zarji, 16.5.2017