»Ste me presenetili. Kaj naj rečem? Pustite mi, da si najprej oddahnem, potem si bom pa vzela svojih pet minut.« In si jih je. Pet minut, v katerih ji je občasno šlo na jok, pa tudi mi, ki smo jo poslušali, smo bili ganjeni.
Postali ste ženska leta 2016. Kakšni so občutki?
Ne počutim se nič drugače kot pred tem nazivom. Moram pa priznati, da se mi zdi dobro, da so ženske prepoznale delo, ki ga opravljam s kolegicami in kolegi na našem oddelku v jeseniški bolnišnici. Če me ne bi podpiral kolektiv, ki dela z mano, tudi meni ne bi uspelo narediti tega, kar sem.
Vaš zahvalni govor je bil precej ganljiv.
Bil je iz srca.
Je bil naziv za vas presenečenje?
Zame je bilo presenečenje že to, da sem bila nominirana! Neverjetno se mi je zdelo, da me je nekdo postavil ob bok ženskam, ki so kandidirale letos. Sama se namreč ne vidim kot tako izjemno. In ko sem potem v družbi žensk, ki si vse zaslužijo ta naziv, naziv prejela sama, sem bila zares presenečena.
Kaj mislite, zakaj je toliko ljudi glasovalo za vas?
Ne vem. Nekaj glasov sem verjetno dobila na račun tega, da delujem na različnih področjih, tudi moji sovaščani v Ratečah me dobro poznajo. Verjetno so zame glasovale tudi porodnice, ki so rodile v naši porodnišnici. Težko rečem … Sama sem bila prepričana, da bo zmagala predsednica uprave Domela. Zanjo sem tudi glasovala. Zdelo se mi je prav, da bi naziv dobila ženska, ki nosi družbeno odgovornost, deluje v skupnosti, v kateri živi, in ohranja delovna mesta, s katerimi celim družinam pomaga do boljšega življenja. To se mi zdi v današnjem času zelo pomembno.
Ko sva se spomladi prvič srečali, bolnišnico sem obiskala, da bi predstavila porodnišnico, ste to prepustili babicam. Povedali ste mi, da se ne marate izpostavljati. Kako ste se torej počutili danes?
Zelo sem uživala v programu in v družbi gospoda Košute, ob katerem sem sedela. Odločila sem se, da če sem že tukaj, potem bom uživala. Razen ko sem morala na oder, imela sem namreč dokaj hudo tremo. Čeprav mi je bilo težko oditi na oder, se mi je zdelo prav, da se zaradi ljudi, ki se jim je zdelo vredno glasovati zame, tudi sama izpostavim. Kar pa se babic tiče: v bolnišnici se zavzemam za to, da bi delo z zdravimi nosečnicami in porodnicami prevzele one. Tako bi nam zdravnikom ostalo več časa, da poskrbimo za tiste nosečnice, ki niso zdrave. Zdi se mi prav, da bi babiški poklic dobil nekoliko več veljave, tako kot jo je imel nekdaj.
Takrat ste mi rekli, da ne počnete nič posebnega, da le opravljate svoje delo. Ženske, ki so rodile na Jesenicah, očitno mislijo drugače.
Da so porodnice zadovoljne, smo zaslužni vsi, ki delamo na porodnem oddelku. Ženskam ponujamo več možnosti, da že pred porodom spoznajo porodnišnico in ljudi, ki bodo prisotni pri njihovem porodu. Vsak prvi ponedeljek se lahko srečajo s porodničarjem in pediatrom, s katerima se pogovorijo o načinu poroda in skrbi za novorojenčka; vsak prvi torek v mesecu je srečanje s porodničarjem in anesteziologom o epiduralni analgeziji in drugih možnostih lajšanja bolečine med porodom; vsak prvi četrtek pa sta dan odprtih vrat in srečanje z babicami. V posebnih primerih se lahko dogovorimo tudi za individualni pogovor. Ker je porod tako poseben in intimen, si ženske želijo vedeti, kako bo vse skupaj potekalo. In če žensk ni strah, je tudi porod lažji.
V čem se porodi v Bolnišnici Jesenice razlikujejo od porodov v drugih porodnišnicah?
Ker dela v drugih porodnišnicah, z izjemo porodnišnice v Ljubljani, ne poznam, vam na to vprašanje ne morem odgovoriti.
Kaj vam osebno pomeni porodna izkušnja? Porodna izkušnja vsako žensko zaznamuje. Danes, ko smo nominiranke klepetale med seboj, mi je ena od njih omenila, da je imela grozno porodno izkušnjo. Ko je spregovorila o tem, se je prijela za trebuh. Takoj sem lahko začutila, da je bilo nekaj hudo narobe, ona pa si je to izkušnjo zapomnila tako fizično kot psihično. Za nadaljnje življenje žensk je porodna izkušnja zelo pomembna, saj vpliva tako na njihov odnos s partnerjem kot tudi na odnose z otrokom.
Menda se v porodni sobi popolnoma spremenite, celo glas imate drugačen. Kaj se v vas takrat zgodi?
Ne vem, ker tega ne počnem zavestno. Mogoče sem svoje obnašanje razvila intuitivno in ga prilagodila potrebam porodnic. Za dober porod je namreč pomembno, da v porodni sobi ni hrupa, da v njej ni premočne svetlobe. Porodnice ob sebi takrat potrebujejo ljudi, ki jih poznajo, jim zaupajo in se jih ne bojijo. Strah ne vpliva dobro na porod. Če se kdaj na koga razjezim, to zagotovo ni porodnica.
Že od začetka, ko ste pred 14 leti kot mlada specializantka prišli v bolnišnico, ste ženske začeli postavljati v središče tako na področju splavov kot pozneje še pri porodih.
To so osnovne pravice ženske, čeprav mogoče to ni vedno samoumevno. Pomembno je, da ženski damo možnost, da se odloči sama. Zdravniki smo ji dolžni predstaviti različne možnosti, tudi zaplete in prednosti, končna odločitev pa mora biti njena. Večina zdravih porodnic ne potrebuje skoraj nobene posebne zdravniške oskrbe, čeprav smo bili naučeni, da mora biti drugače. Naj za primer vzamem navodilo, ki je veljalo dolga leta, da naj bi ženske rojevale na hrbtu! Ženskam smo tako vsilili oskrbo, ki je niso potrebovale. Sama sem izbrala drugo izhodišče: zdi se mi bolj pomembno to, da porodnici ne škodujemo. Vsak poseg, vsako zdravljenje ima lahko tudi škodljive učinke, enako kot je z zdravili. Zakaj bi ženskam vsiljevali nekaj, česar nujno ne potrebujejo? Zakaj bi jih prisilili, da ležijo na hrbtu, če tega ne potrebujejo? V naši porodnišnici smo se začeli ravnati po priporočilih, ki so v dobro razvitih sistemih v tujini sprejeta že dolgo.
Ste feministka?
Sem normalna ženska z veliko zdrave pameti.
Kot specializantka ste se precej ukvarjali z etičnimi vprašanji.
Med zdravnikom in porodnico mora nastati dogovor, treba pa je hkrati tudi spoštovati odločitve. Kar pa se splavov tiče, zagovarjam pravico do prekinitve v zgodnji nosečnosti na zahtevo ženske. To dopušča tudi naša zakonodaja in ta pravica bi morala biti neodtujljiva in se vanjo nihče ne bi smel spuščati.
Kaj boste v prihodnosti še izboljšali na področju porodov?
Marsikaj bi se še dalo narediti. Zdaj smo ravno uredili sobo za sobivanje, v kateri lahko biva tudi partner. Do konca leta upam, da bomo uredili, da bodo pri porodu lahko sodelovale tudi babice, ki imajo samostojno babiško prakso. Konkretno bo to pomenilo, da bo ženska med nosečnostjo na preglede hodila k eni od teh babic, ko pa bo prišel čas poroda, bo ta babica nadomestila babico, ki je zaposlena v naši porodnišnici. Precej se ukvarjamo tudi z malce drugačnimi carskimi rezi. Otroka, ki se rodi s carskim rezom, počasi vzamemo iz maternice in ga položimo na materine prsi, da je med njima telesni stik. Kadar nam prostorske možnosti to dopuščajo, lahko pri porodu s carskim rezom sodeluje tudi oče.
Pred šestimi leti ste z dvema prijateljicama, tudi zdravnicama, prehodili 800 kilometrov dolgo pot do Santiaga de Compostela. Zakaj ste si želeli prehoditi to pot in kako se vam je življenje spremenilo po tej izkušnji?
Idejo je dala ena od prijateljic, ki je to pot že prehodila. Ker me izzivi privlačijo, sem ga z veseljem sprejela. Bila je zelo posebna izkušnja.
Verjetno tudi naporna. Pot ste namreč prehodile v samo 19 dneh.
Vsak dan smo prehodile več kot 40 kilometrov. Bile smo ožuljene, imele smo vnetja sklepov in tetiv. Zame je bila to ena težjih psiho-fizičnih preizkušenj, me je pa naredila močnejšo. Na Caminu je bilo tako, kot je v življenju: bili so težki trenutki, pa tudi tako lepi, da se jih ne da opisati z besedami. Tako kot v življenju je bilo tudi tam treba priti do konca. Ko se enkrat odločiš, prideš.
Ste tudi zdravnica gorske reševalne službe in zdravnica reševalka v helikopterju.
Če človek živi na vasi in rad hodi v hribe, to nekako spada zraven. Ker je bila postaja Rateče brez zdravnika in ker je moj partner Marko gorski reševalec, je padla ideja, da bi se jim pridružila. Tako sem pred 14 leti opravila izobraževanje in se pridružila tej zdravi, normalni vaški družbi. Pozneje sem opravila še izobraževanje za zdravnico reševalko v helikopterju. To delo pa je precej zahtevno. Ker zunaj sezone nimamo določenih dežurstev, se mi dogaja, da pridem domov iz službe in me že čaka helikopter. Ker pokrivamo vso Slovenijo, je po celodnevnem delu kar zahtevno odleteti reševat človeka nekam v Kamniško-Savinjske Alpe ali pa v Vipavsko dolino.
Kdo je na vas najbolj vplival v življenju?
Če me sprašujete v zvezi z mojo službo, je bila to moja prijateljica Anna Verwaal, doula in medicinska sestra z Nizozemskega. Spoznali sva se leta 2010, ko je v Laškem vodila tridnevni seminar. Takrat sem dobila popolnoma nov pogled na porod. Ona nas je popeljala v svet porodov, o kakršnih nas na medicinski fakulteti niso učili. Takrat sva postali prijateljici. Anna me je tudi uvedla v pred- in obporodno psihologijo in fiziologijo, tudi v epigenetiko, ki uči, da na novorojenega otroka vpliva tudi zdravstveno stanje njegove stare mame, pa to, kako je živela in kako so njo obravnavali, ko je bila otrok. Meni se zdi pomembno, da otrok, ko se rojeva, čuti, da je sprejet in ljubljen. Samo tako se bo pozneje lahko razvil v človeka, ki bo znal misliti s svojo glavo in ne bo samo ovca, ki sledi čredi. In tu vidim veliko vlogo porodničarjev in babic.
Danes ste bili na sprejemu pri predsedniku. Koliko vas sicer zanima politika?
Politika me ne zanima, tudi v nobeni stranki nisem. Zanima me le toliko, da se mi zdi grozno, da politika kot taka dopušča tudi revščino, za katero pri nas ni nobene potrebe. Nedopustno in nepotrebno se mi zdi, da ljudje v Sloveniji ne morejo živeti človeka dostojnega življenja.
Bliža se konec leta, kaj bi sporočili ženskam?
Naj se začnejo zavedati, da je življenje v resnici preprosto. Treba je le spoštovati mater Zemljo in z njo zares lepo ravnati, pa seveda spoštovati tudi sebe in vsa živa bitja, ki živijo na tem planetu. Potem ne bo nobenih težav več.
