Starejši se nam je zapisal v uho s prepoznavnim glasom v svojih radijskih in televizijskih oddajah, v njih se je v svoji bogati novinarski karieri pogovarjal z 2500 ljudmi. Še vedno precej nastopa, slika, planinari in kolesari. Strast do športa je prenesel tudi na sina, doktorja pravnih znanosti, tistega ustavnega pravnika, ki vedno glasneje dviga glas za dostojanstvo in pravice ljudi, izgubljenih v okostenelem sistemu in birokratski togosti. Sta prijetna družba, zabavna v vzajemnem zbadanju, prijatelja.
O čem se največkrat in najraje pogovarjata?
Andraž: Veliko se pogovarjava z molkom. To v življenju oba potrebujeva, oče poprej morda bolj zaradi aktivnosti v javnem prostoru, jaz pa občasno zato, da se z molkom odobrava tisto, kar počnem. Ta razumevajoči molk pogosto bolj potrebujem in me v tistem trenutku bolj mentalno razbremeni kot kakšen poglobljen pogovor. Imam srečo, da se lahko prav midva pogosto in zelo kakovostno ter razumevajoče sporazumevava z molkom. Naklonjeno in razumevajoče molčiva.
Silvo: Tudi jaz sem častilec konstruktivnega molka in sem v življenju že velikokrat povedal, da sem moral biti mnogo sam s sabo. Na ta način sem se razmagnetil, odpočil in nikoli nisem pristajal na nasilje pogovora.
Si preveč romantično predstavljam, da so vajini pogovori prave male predstave?
Andraž: Včasih so, odvisno od razpoloženja in situacije. Vedno sva imela bolj prijateljski odnos kot tipičen odnos oče-sin. Za to, da bi se razumela, se nama ni treba pogovarjati. Se pa zgodijo mnogi pogovori, ko se lahko pogovarjava več ur, lahko se tudi malce sporečeva. Z odraščanjem sem si na neki točki vedno bolj dovolil, da se nisva strinjala, in si tudi jemal svobodo, da sem vztrajal pri svojih prepričanjih. Ni pa to zapeljalo v konflikt, ki bi odmeval v prostoru ali da bi ga odnesla s seboj.
Katera tema pa vaju tako razvname?
Andraž: No, to bom ohranil zase. Ti pa pazi, kaj boš rekel.
Silvo: Včasih si človek prav želi, da bi insceniral določen problem, da bi izpostavil določeno temo, ki sicer v resničnem življenju ne obstaja; predvsem zato, da bi testiral samega sebe in sogovornika. Želim si slišati njegova stališča. V vrednotenju sinovega dela se vedno znova spopadam z dvojnostjo: na eni strani si kot oče ponosen, na drugi strani pa sem zaradi novinarskega poklica pri teh ocenah neizprosen.
Premlevate svoje javne nastope?
Andraž: Ne, me pa zanima tisto, kar sem storil narobe. Popolnoma zaupam temu, kar izrečem, o tem nikdar ne podvomim, si ne premislim, nikdar mi ni žal za izrečeno. Si pa pogledam televizijske nastope, in to tako, da ugasnem ton, saj sem prevečkrat nezadovoljen s sporočilnostjo obraza, s telesno govorico. Včasih ugotovim, da je bilo zaradi tega, ker sem bil videti na primer jezno, kaj drugače sprejeto, kot bi si želel.
Je pa dobro videti strokovnjaka, ki odreagira človeško, tako, kot je prav – iskreno. Upam, da se ne boste preveč analizirali in nato nadzorovali.
Andraž: Mnogi intelektualci, filozofi so že povedali: Zdi se, da so zdrava pamet, transparentnost, iskrenost, tudi poštenje postali nadstandard. To vzbuja skrb. Jaz pa reagiram spontano, ne grem se bleferstva, ne maram krivice in močno ne maram krivično delujočih ljudi na položajih, na funkcijah, kjer se odloča o socialni usodi ljudi. Na to sem pa kar malce alergičen in takrat se verjetno začuti sprememba v mojem tonu, se vidi na mojem obrazu – običajno gre za zaskrbljenost, intelektualno bolečino zaradi nemoči. Ker veš, da so rešitve na dlani, veš, da so socialni primeri preprosto rešljivi, hkrati pa si izkustveno v sebi prepričan, da se ne bo kljub izrečenemu, napisanemu, predlaganemu nič zgodilo. To spremlja neka bolečina, zadrega.
Več v Zarji, št. 26, 28. 6. 2016
