Ljubica, kačon, ki nima cene. Štiridesetletnik iz Martjancev pri Murski Soboti, nekdanji prvak v rokoborbi, je povedal, da ga živali obkrožajo že vse življenje. Kot otrok je imel poleg papig in ribic udomačeno veverico, divjega prašiča, pozneje se je ukvarjal celo z rejo nojev in psov, a po njegovih besedah to ni bilo to. Iskal je nekaj več, nekaj eksotičnega. Želeno je našel na svetovnem spletu, in zdaj so že trinajst let njegova ljubezen kače. Natančneje – pitoni. Ko je prinesel domov svojega prvega, domači seveda niso bili zelo navdušeni, danes pa si sploh ne predstavljajo življenja brez kač. Ko sva sedela zunaj ob kavi, je o svoji Ljubici, dvanajst let starem in skoraj štiri metre dolgem pitonu moškega spola, govoril same lepe stvari. »To je kača, ki nima cene. Se je ne da kupiti. Ona je moja.« Ko jo je dobil, ni vedel, katerega spola je; poučil me je, da tega ne moreš videti, temveč je potrebno sondiranje. Čeprav je kasneje ugotovil, da je samec, se je na svojo Ljubico že tako navezal, da bi bilo drugo ime čisto neprimerno. »Povsod sem jo nosil s seboj. Najprej so ljudje mislili, da ni prava, nosil sem jo okoli vratu, takole ...«
Kače so kakor ljudje. In potem je na moje veliko presenečenje izpod jopiča potegnil leto in pol starega ter dober meter dolgega pitona. Kljub svoji siceršnji gostobesednosti sem ostal brez besed, Peter pa mi je smeje prigovarjal: »Lahko jo božaš, lahko jo primeš, poskusi, kača ni sluzasta, gladka je. Vsi mislijo, da je mokra, v resnici pa je gladka; ima samo tak sijaj zaradi lusk.« Mali piton, kot mu Peter pravi, še nima imena, je pa potomec njegove Ljubice in dvanajst let stare albino pitonke Sonny. »Kače so kakor ljudje,« je rekel, »tudi kače potrebujejo družbo, da jim ni dolgčas.« Zato jih ima vedno več. Trenutno so pri njem štiri: trinajstletni piton Ljubica, dvanajstletna albino pitonka Sonny, mali piton brez imena in sedemletni mrežasti piton, ki ga nisem videl, saj je bil ob mojem obisku še v zimskem spanju in obdobju levitve. O kačah je Peter zatrdil, da so njegovi otroci, spremljajo ga povsod. Kadar gre v trgovino, ima eno vedno s seboj, v jopiču. Zato ker so to endotermni plazilci, mi je razložil, in za svojo rast potrebujejo veliko toplote.
Več v Zarji št. 14, 5. 4. 2016
