Četrtega septembra bodo mater Terezijo razglasili za svetnico. Končno, so rekli eni. Že, se čudijo drugi. Mati Terezija bo vsekakor postala svetnica po turbo postopku. Povprečna doba od smrti do razglasitve za svetnika je 181 let, mati Terezija jih je do svetništva potrebovala samo kratkih devetnajst.
Mati Terezija je umrla 5. septembra 1997, leto zatem pa so jo že predlagali za blaženo in pri tem povsem ignorirali pravilo, da bi moralo za to miniti vsaj pet let od smrti. Tudi staro pravilo, da bi moral za beatifikacijo človek narediti dva čudeža ali več, od leta 1983 ne velja več. Tereziji so priznali en čudež, pa še tisti je bil malo majav in zelo kontroverzen: neko nepismeno Indijko naj bi medaljon z nunino podobo ozdravil rakavega tumorja – samo da se je potem pokazalo, da ženska nikoli ni imela raka, le cisto na jajčniku, in sta njen mož in zdravnik povedala, da ni bilo nobenega čudežnega ozdravljenja, pozdravila so jo predpisana zdravila, ki jih je jemala skoraj leto dni. Dvomi gor ali dol, 19. oktobra 2003, prav na njen rojstni dan, je nuno Janez Pavel II. razglasil za blaženo mater Terezijo iz Kalkute.
Konec lanskega leta je papež Frančišek priznal njen drugi čudež – leta 2008, enajst let po svoji smrti, naj bi nekega Brazilca ozdravila možganskih tumorjev. In tako je bila mati Terezija na ekspresni progi za svetništvo navkljub pravilu iz leta 1917, da naj bi med razglasitvijo za blaženega in razglasitvijo za svetnika minilo najmanj petdeset let.
Svetniški ekspres. Statistikom pa se celo Cerkev ne more izogniti in tako so raziskovalci, ki so se zakopali v stare dokumente, izračunali, da je po letu 1590 od smrti do razglasitve za svetnika minilo povprečno 181 let, od beatifikacije (razglasitve za blaženega) do kanonizacije (razglasitve za svetnika) pa povprečno 49 let. Statistično so tudi ugotovili, da je feminizacija prodrla celo v nebesa – v 17. stoletju je bil samo vsak peti svetnik ženskega spola, v zadnjem desetletju pa je bilo svetnic že 40 odstotkov. Pri blaženih je žensk že kar polovica. In imajo torej ženske boljšo statistiko kot papeži, med njimi se jih namreč borih trideset odstotkov povzpne do položaja svetnika. Res pa je tudi, da se je v zadnjih desetletjih na področju kanonizacije veliko spremenilo, papež Janez Pavel II. – od leta 2014, le devet let po svoji smrti, tudi sam svetnik – je bil tako rekoč serijski kanonizator: v samo 27 letih je razglasil 480 svetnikov, ne števši teh pa smo jih od leta 1588 do danes dobili le 285. Svetništvo sicer nikakor ni poceni: postopek, ki vodi do svetniškega naslova, naj bi stal okrog pol milijona evrov.
S popolnim neupoštevanjem statistike se bo torej mati Terezija 4. septembra letos, na predvečer devetnajste obletnice svoje smrti, pridružila okrog 10.000 svetnikom v nebesih, vendar ne bo prva sveta Terezija, tam jo bodo namreč že čakale sv. Terezija Avilska (tudi Terezija Jezusova ali Terezija Velika), sv. Terezija z Andov in sv. Terezija Deteta Jezusovega in Svetega Obličja.
Vendar je to, da je bila pot matere Terezije do svetništva nerazložljivo kratka, še najmanj, kar ji kritiki očitajo. Tole so precej hujše obtožbe: da je prijateljevala s sumljivimi ljudmi, da so podarjeni milijoni nerazložljivo izpuhtevali, da je skrivaj in brez njihovega pristanka krščevala umirajoče v svojih hospicih, da je imela nepremakljivo nazadnjaške nazore o splavu, kontracepciji in ločitvi.
Postulator Brian Kolodiejchuk, torej duhovnik, ki je po nalogu Vatikana vodil proces kanonizacije, je razkril, da so mater Terezijo črvičili hudi verski dvomi skoraj pet desetletij, vse do konca življenja, kar je razvidno iz njenih zapisov. Nekateri so tudi v tem videli razlog, da ne bi smela postati svetnica, on pa je menil, da je trdno verjela, da bog deluje skoznjo, in da nikoli ni dvomila o njegovem obstoju, čeprav ni več občutila njegove bližine.
Ona je mir na svetu. Bodoča svetnica se je kot Anjezë Gonxhe Bojaxhiu rodila albanskim staršem leta 1910 v Skopju. V življenju je imela sedem državljanstev, rodila se je kot podložnica v otomanskem cesarstvu, nadaljevala v srbski, bolgarski in jugoslovanski kraljevini, bila pet let državljanka Jugoslavije, nato indijska podložnica in nazadnje indijska državljanka do smrti leta 1997.
Da se bo posvetila veri, je vedela že od dvanajstega leta, osemnajstletna pa se je pridružila nunam na Irskem. Nikoli več ni videla svoje mame in sestre – oče ji je umrl, ko je imela osem let. Po slabem letu na Irskem so jo poslali v Indijo za učiteljico. Na ulicah Kalkute je srečevala uboge in brezpravne ter si od leta 1946 prizadevala ustanoviti svoj red. Dve leti pozneje je zapustila svoj samostan in odšla na nekajmesečno zdravstveno usposabljanje, nato pa se je v kalkutskih slumih posvetila negi najrevnejših. Leta 1950 ji je papež Pij XII. dal dovoljenje za ustanovitev misijonark ljubezni. Ustanavljala je hospice, domove za gobavce, sirotišnice, šole, ljudske kuhinje … in za to leta 1979 dobila Nobelovo nagrado za mir. Leta 1987, sedem let po njenem obisku Slovenije, so se misijonarke ljubezni v svojih značilnih belih sarijih z modro obrobo naselile tudi v Ljubljani.
Ob njeni smrti je bilo v njenem redu več kot 4000 sester, moški red, ustanovljen leta 1963, je imel okrog 300 članov, misijonarke ljubezni pa so imele 610 misijonov v 123 državah. V naslednjih desetletjih so številke še naraščale.
Generalni sekretar ZN Perez de Cuellar je dejal: »Ona je Združeni narodi. Ona je mir na svetu.«
Vsi pa niso mislili tako.
Nuna v Misijonarskem položaju. Mednarodno slavo je albanski nuni leta 1969 prinesel dokumentarec Something Beautiful for God, ki ga je za BBC posnel novinar Malcolm Muggeridge, levičar, ki je postal desničar, in agnostik, ki se je pozneje spreobrnil v katoliško vero.
Terezijine klinike in domovi so prejeli na milijone dolarjev donacij, pogosto od ljudi skrajno sumljivega slovesa, med drugim od haitijskega diktatorja Duvalierja, a matere Terezije to očitno ni motilo. Kaj natanko se je potem zgodilo s tistimi milijoni, ni bilo nikoli pojasnjeno, kritiki so opozarjali, da več kot očitno niso bili vloženi na primer v njene slovite hospice. Tam so ljudje umirali brez zdravniške oskrbe, ob neprimerni, nezadostni hrani in v mukah, saj tudi zdravil proti bolečinam niso imeli. Sebi je predpisala drugačno zdravljenje: ko so se začele njene zdravstvene in starostne težave, se je zdravila v najdražjih in najuglednejših zahodnjaških klinikah. Samo zaradi milih prošenj njenih nun, naj vendar pazi nase, so jo zagovarjali njeni privrženci.
Eden njenih najglasnejših kritikov je bil britanski novinar in pisec Christopher Hitchens. O njej je napisal knjigo, pravzaprav razširjen esej z dvoumnim naslovom Misijonarski položaj: Mati Terezija v teoriji in praksi (1995) in v njej med drugim zatrdil tole: mati Terezija »ni bila nobena prijateljica revnih. Bila je prijateljica revščine. Trdila je, da je trpljenje božji dar, in je vse življenje nasprotovala edinemu znanemu učinkovitemu zdravilu proti revščini: opolnomočenju žensk in temu, da bi se osvobodile prisilne reprodukcije, podobne živinski.«
Na zadnji strani prve izdaje knjige je bilo poleg običajnih pohval natisnjeno mnenje kritika New York Pressa: »Če obstaja pekel, bo Hitchens zaradi te knjige končal v njem.«
Hitchens svojega mnenja o materi Terezjii ni nikoli spremenil. Jezil se je na medije, češ da so oni ustvarili njeno podobo sočutne svetnice, medtem ko je bila v resnici vse prej kot to: »Bila je fanatičarka, fundamentalistka in prevarantka.« Leta 2001 je na povabilo Vatikana v postopku Terezijine kanonizacije pričal o razlogih, zakaj mati Terezija ne bi smela postati svetnica. Trdil je, da njen namen ni bil pomagati ljudem, temveč širiti krščanstvo, donatorjem pa naj bi lagala o tem, kako porablja njihov denar. »V pogovoru z njo sem odkril, in tudi ona mi je zagotovila, da ni njen cilj lajšati revščino. Hotela je povečati število katolikov. Rekla je, nisem socialna delavka, ne delam zaradi tega razloga. To počnem za Kristusa, za Cerkev.«
Vatikana očitno ni prepričal.
Več v Zarji št. 14, 5.4.2016
