Rdeča nit najinega pogovora je bil Shakespeare. Ne ženske in ne hrana. Shakespeare. Mrtvec, ki je že 400 let pod zemljo, pa še vedno živ. Dva večera pred srečanjem s Cavazzo sem brala njegove Sonete. Po dvajsetih letih. Le kdaj se je z njimi prvič srečal Cavazza? Že tedne prej sem čutila, da je utrujen od intervjujev, me je pa zanimalo, kaj človeka s tako življenjsko zgodbo, kot jo živi on, še drži pokonci. V slabi uri, ki sva si jo vzela, nisva zaplavala v globine, lahko pa sem ga tiste minute gledala v oči in opazovala, ali so res tako prepričane vase.

Prišel je še nekaj minut prej, kot sva se dogovorila. V Platano. Čaj, ne sladkorjem, z medom, je pil. Prehlajen, da je komaj lahko govoril. Prve minute zadržan, še posebej tih. Črn šal mu je grel vrat, rjav usnjen jopič, ki si ga ni odpel, pa telo. V kot smo sedli. Trije. Dve ženski in on. Fotografinja je s svojo frfotavo neposrednostjo talila led. Klepetala sta o starih jugoslovanskih filmih. O igralcih, ki kljub visoki starosti še vedno navdušujejo s svojo prezenco, kjerkoli se pojavijo. Nekateri. Kaj je tisto, kar nekateri imajo, drugi pač ne, oziroma zakaj se nanje občinstvo ne odziva z enako navdušenostjo kot nad izbranimi? Mešana kri. Slovencem da je všeč, če je kdo »malo namešan«. Kot je Mandić (igralec Marko Mandić,  op. a.), ki se ga je najprej spomnil Cavazza, ko sem ga vprašala, kaj misli, da je tisto, kar se nam zdi na njem tako posebnega, da velja za, no ja, »ta pravega dedca«. Mešana kri torej. Prav.

Več v Zarji št. 9, 1. 3. 2016