Kako se počuti človek, ki ga mediji nekaj časa povzdigujejo v višave, potem pa zbrcajo, zmerjajo, žalijo? Od kod naj tedaj črpa moč? Komu lahko zaupa, ko mu večina obrne hrbet zaradi dejanj, ki se zdijo napačna? Dr. Miro Cerar je pravnik, profesor, ki je postal predsednik vlade. Verjame v kozmični zakon akcije in reakcije. V dobro. Dobrota ni nikoli sirota. Vedno se splača, samo ne vedno takoj. Ostaja optimist in ni mu žal, da je sprejel vlogo predsednika vlade. Ni se skril. Sebe in svoje bližnje je prepustil linčanju javnosti, ker verjame v državo Slovenijo.
Nisem iskala odgovorov na politična vprašanja. Prišla sem odkrivat človeka za to medijsko sproducirano vlogo. Zanimalo me je človeško bitje, ki so mu pred dobrimi 50 leti dali ime Miro. Po očetu, ki smo ga vsi oboževali in se z njim hvalili. Prišla sem na obisk, prisluhnit njegovemu srcu. So mi rekli, da ga ne bo odprl, pa ga je. Ni pozabil, kar je napisal v uvodu ene od svojih knjig Pamet v krizi (Tempo trade, 2010): »Videz je pomemben, pamet je pomembnejša, srce je najpomembnejše.« Nisem ga spraševala o bodeči žici, pa je sam pojasnil, zakaj bode.
Ocvirki za vegetarijanca? Ne bo šlo. Kaj bi mu lahko prinesla za darilo? Spomnila sem se na bratove ocvirke, ki jih zadnje čase vsi tako hvalijo. V vrečko sem dala še nekaj jabolk, stare slovenske sorte krivopecelj, take eko bio, z veliko pikic, ampak zdravih. V mislih sem imela cel scenarij, kako bom s košarico jabolk prišla pred predsednika vlade in mu ponudila, naj izbere. Med stare slovenske sorte bi dala nekaj svetlečih uvoženih, pa bi videla, za katero se bo odločil. A se mu ni bilo treba, ker sta za konec ostala le dva pikasta krivopeclja, ocvirke v stekleni posodici sva pa s fotografinjo po nesreči razbili že kakšno uro pred predvidenim pogovorom, ko sva se drenjali v enem od ljubljanskih lokalov. Škoda, je rekla Mateja, a tedaj še nisva vedeli, da je naš predsednik vlade vegetarijanec. Razbiti ocvirki, narejeni iz prašiča krškopoljske pasme, so s črepinjami vred romali v koš v preddverju sedeža Vlade Republike Slovenije na Gregorčičevi 25, midve pa sva se vsaka s svojim krivopecljem podali v šesto nadstropje.
Laži te dotolčejo, a le začasno. No, pa smo sedli za oglato mizo. Kako mu je, zdaj, ko je takole linčan z vseh strani, sem začela. Mu je kaj žal, da se je odločil za igro politike? Je rekel, da mu ni, ker je to odlična življenjska izkušnja, ker se bo zdaj naučil o življenju še veliko več, kot je kadarkoli slutil. Ga pa boli, ker se kritike, zlonamerne neresnice, ki so namenjene njemu, dotaknejo njegovih otrok, bližnjih, ki jih pred tem ne more zaščititi. »Včasih so trenutki – ker sem tudi jaz tako zelo nepopoln –, ko te neutemeljene kritike, laži res dotolčejo, vsaj začasno, ampak v sebi imam to naravnanost, da vedno znova verjamem, da je treba iti naprej. V tem svetu se ves čas prepletata dobro in slabo. Človek se mora odločiti, ali bo optimist ali pesimist.« In pravi, da je to tudi naša trenutna slovenska zgodba. Slovenci smo v zadnjih letih zapadli v precejšen pesimizem. Celo znanstvene raziskave kažejo, da smo med številnimi narodi v največjem razkoraku med tem, kako dojemamo realnost, in kakšna je naša družbena realnost.«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 28, 29. 12. 2015