Ljudje

Ko se slečem, pobegnejo domov

Marija Šelek
3. 11. 2015, 06.42
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Eni ga preklinjajo, drugi se mu smejijo. Vedno več ljudi pa ga ob četrtkih zvečer redno gleda in posluša.

Šimen Zupančič

Pričaka nas v pisarni z večno hudomušnim izrazom in pravkar skuhanim čajem. Še dobro, da se ni poparil. Godler in štedilnik še vedno nista najboljša prijatelja, če pa ga spustite blizu kuhinjskega noža, se hitro zgodi, da ostane brez prsta. Pri svojih 31 letih je že star medijski maček, vedno bolj popularen tudi pri mlajših generacijah, in še vedno zelo prijazen.


Da bi nam ugodil, se je bil za dobro fotografijo pripravljen tudi plaziti po kamenju in bežati pred vlakom. Pred petimi leti smo zapisali, da imamo opravka z genijem, zdaj dodajam še, da je veliki frajer. Ko sreča znance in prijatelje, se z njimi rad pogovarja o filmu in glasbi (predvsem operi), najprej pa mu zatrdijo, da ga gledajo in takoj nato: ali te še niso zaprli? Ne, Godlerja ni niti približno strah. Tudi grozilnih pisem s čudnim prahom, drekom ali smrdljivim mesom še ni dobil. Kar se mu zdi sila čudno. No, saj ve, da imajo naši politiki tudi pamet.
Minuli teden ste bili zelo zasedeni, ker ste poleg svojih televizijskih obveznosti imeli še druge. Katere?
Vodil sem odprtje novih prostorov Fakultete za informacijske študije v Novem mestu in premiero filma Hekerji.si. Za to sem se moral pripraviti, narediti program, jaz namreč nisem Sašo Hribar, ki pride na oder in se znajde. Ne glede na to, ali je oder postavljen v bitki pri Waterlooju, na olimpijskih igrah ali pa v vojni za Slovenijo. Vedno bi se znašel in vedno znal kaj povedati. No, jaz nisem tak.
Ste tekli na ljubljanskem maratonu?
Ne, preziram ga. Na živce mi grejo vsi ti tekači v pajkicah in s ciframi gor, vse bi nagnal! Če grem laufat jaz, grem v gozd, v naravo; naj tako storijo še drugi. Ne pa da so tako posesivni in mi vzamejo mesto, da ne morem normalno z avtom naokoli, kot se pa ja spodobi. In mi gredo ful na k…
Prav.
(Smeh) Malce preveč sem grob, ampak res mi grejo na. Tekačice imam pa rad. Sicer se tudi jaz zelo rad rekreiram, še najraje kolesarim. Teh organiziranih športnih dogodkov pa ne maram. To ni zame.
Če grem na obisk k domačim v Posavje, sem večino časa na kolesu po hribčkih in dolin'cah okoli Krškega. Tam je res strmo. V Ljubljani pa tečem pozno ali zgodaj zjutraj – večinoma po sumljivih ulicah.
Smo pa s sodelavci tukaj v pisarni do poznih oziroma zgodnjih jutranjih ur – v ponedeljek, torek in sredo ne gremo nikoli domov pred polnočjo.
Snemanje oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem poteka vsak četrtek ob 16.00. Se da nabrati dovolj občinstva, da se smeji v studiu? Moram priznati, da se kar spontano smejejo, neprisiljeno.
Več nagrad dobijo, bolj se smejijo. (smeh) Se da. Vsaka oddaja potrebuje nekaj časa, da se uteče. Želeli smo se približati principu, da je izkušnja nekoga, ki gre gledat našo oddajo, primerljiva z izkušnjo nekoga, ki gre gledat velik pogovorni šov v Ameriki. 

Več v Zarji, št. 20, 3. 11. 2015