1. Begunci, ki vstopajo na Dobovi pri Brežicah in izstopajo pri Šentilju, so sočutja in pomilovanja vredni, saj bežijo pred vojno, plavajo čez morja in ledeno mrzle reke, izgubljajo dokumente v težkih razmerah, lačni in prezebli spijo z otroki na tleh itn. Svojega strahu pred neznanim se lahko znebimo, če jim tudi sami pomagamo, upanje v boljšo prihodnost pa pridobimo z zaupanjem in vero, da bi nam tudi drugi pomagali, če bi bili v podobnem položaju, saj je svet v osnovi sočuten in lep za bivanje. 2. Begunci so v osnovi vandali in zakamuflirani islamistični skrajneži, ki prežijo na prvo priložnost, da pokažejo svoj pravi obraz. Zato tudi sežigajo šotore, razmetavajo hrano in vidijo pred seboj le svoj cilj. Ko se bodo ugnezdili v osrčju Evrope, bodo postali speče celice za razmah islamskega fundamentalizma in nasilja. Strahu se lahko znebimo s postavljanjem visokih ograd in fizičnim omejevanjem migracij, saj je svet v osnovi boj enih proti drugim, upanje v lepši svet pa si lahko zgradimo na temeljih skeptičnega preverjanja vsakega člana skupnosti, na katero stran oziroma v katero politično opcijo spada.
Za trezen vpogled v selitev narodov, ki se odvija na našem prostoru in se od zaprtja madžarske meje naprej povečuje, nam ne zadostujeta ne prva ne druga opcija. Situacijo je treba pogledati tudi z geopolitičnega vidika. Ne moremo namreč kar tako zanikati, da sta v interesu imperijev, ki temeljijo na neoliberalizmu, predvsem globalizacija in posledično razpustitev nacionalnih mej. Še nikoli v zgodovini se stališča vodilne elite niso tako približala stališčem, ki jih zagovarjajo skrajni levičarji in anarhisti. Ali kot pravi antropolog anarhizma David Graeber v svoji knjigi Fragmenti anarhistične antropologije: »Oboji vzklikajo: Odpravimo nacionalne meje. Naj ljudje pridejo in grejo, kadar hočejo, in živijo, kjer hočejo. Zahteva je pogosto izražena v smislu določene ideje o globalnem državljanstvu. Toda to zbudi takojšen ugovor: mar poziv h 'globalnemu državljanstvu' ni poziv k nekakšni globalni državi? Bi to res hoteli?« Čeprav anarhisti vidijo v odpravi držav in nacionalnih mej priložnost za ukinitev sužnjelastniškega kapitalizma in mezdnega dela, vidijo elite v padcu držav možnost za razmah korporativnega kapitalizma, še večjega razslojevanja in nereguliranega izkoriščanja delovne sile.
Ravno z načrtno selitvijo narodov z Bližnjega vzhoda v obljubljeno deželo Nemčijo, ki kot »po naključju« poteka čez balkanske dežele, za katere je znano, da imajo premalo denarja in policije na razpolago, bo padec nacionalnih mej toliko hitrejši. Destabilizacija Balkana je bila tudi zgodovinsko gledano vedno v prvem planu velikih imperijev, saj ne moremo oporekati, da so balkansko-slovanski narodi v vseh vojnah in krizah potegnili »ta kratko«.
Evropski Titanik je že skoraj potopljen, a pomembno je, da na njem igra godba. Kot antropologinja in čistilka čevljev, ki opozarja na našo pohlevno držo do Bruslja, imam glede migrantskega vprašanja trdno stališče: Slovenija mora uporabiti vse razpoložljive sile, da zaščiti interese lastnih državljanov in obenem upošteva interese migrantov, saj gre ne nazadnje za skupne cilje, da jih čim prej transportiramo v obljubljeno deželo. To lahko stori naša vlada tako, da s pomočjo okoliških držav in izposojene policije pospeši prehod migrantov čez Slovenijo ali pa, še bolje, terja od Nemcev, da migrante prepelje z letali direktno iz Grčije oziroma Turčije do Nemčije. Če Nemci že razmišljajo, da bi migrante, ki niso upravičeni do azila, prepeljali z letali nazaj v Grčijo, naj poskrbijo tudi za hitrejši in manj stresen prihod tistih migrantov, za katere ocenjujejo, da so upravičeni do azila. Zima že trka na vrata, in če ne želijo imeti na vesti zmrznjenih ljudi, ki bodo slej ko prej obtičali nekje na poti med Karpati in Alpami, je to še najmanj, kar lahko s svojim financiranjem naredijo … Da ne omenjamo, da razprave o ustanavljanju novih delovnih mest za milijone prihajajočih ljudi, ki v EU pričakujejo boljši življenjski standard, sploh še nismo začeli. Čeprav od upanja na boljše življenje (ki si ga delimo z migranti) ni ostalo veliko, saj ladijski orkester na potopljenem Titaniku igra tako rekoč pod vodo, morajo vlade poskrbeti za zaščito nacionalnih meja in za to, da strah odstopi svoje mesto upanju.
