Pred dnevi sem namreč dežurala v skladišču humanitarnega društva ADRA Slovenija. In znova sem se – tako kot že nekajkrat v žalostni jeseni – prepričala, da je v Sloveniji veliko dobrih ljudi, ki so pripravljeni pomagati.
Prišel je gospod veselega obraza in zaobljenega trebuha, kakršnega bi si vsak želel za soseda. Videti je bilo, da bo vsak hip zakuril žar in se bomo začeli zabavati, tako da sva se ujela v nekaj minutah. Ko je začel iz avta prinašati stvari, nisem mogla verjeti svojim očem. Tega obreda kar ni in ni bilo konca.
V hipu mi je postalo jasno, da se je povezala vsa vas Goričane, da so ljudje oprali in zložili gore oblačil, odej in posteljnine, nakupili velike količine hrane in vse skupaj sortirali na način, ki priča o sožitju ljudi, o skladnosti nekega kraja in o dobroti njegovih prebivalcev. In seveda o razdajanju in sočutju posameznikov.
In potem? Znova bo govorila o objemanju, boste pomislili tisti, ki ste v tej številki prebrali tudi mojo reportažo o otrocih beguncih. Da, tudi tokrat sem objela gospoda iz Goričan, poslala pozdrave njegovi ženi, o kateri je povedal, da zelo rada pomaga in organizira zbiranje pomoči, pozdrave pa sem poslala tudi vsem njegovim sovaščanom. Obljubila sem, da bom zagotovo enkrat prišla v vas Goričane pri Medvodah, nedaleč od Ljubljane. Zdaj točno vem, kje je ta vas, in nekega dne se bom vsekakor udeležila piknika vaščanov ob Zbiljskem jezeru.
Moram pa povedati, da ta gospod ni bil edini, ki je pripeljal pomoč. Tudi gospod iz Ljubljane je prinesel cel kup koristnih stvari: hrano, topla oblačila, čevlje in sanitetni material. Povedal je, da so vse te stvari zbrali skupaj s sosedi. Tretji je ponudil svoj kombi in dejal, da je tudi sam pripravljen voziti stvari v Brežice. »Bi res odpeljali? Potrebujemo še tank bencina,« je boječe pripomnila Mateja Mlinar, tajnica društva. »Ja, seveda bom poskrbel tudi za bencin,« je odgovoril gospod, kot da je to nekaj povsem samoumevnega. Pa ni. To je velika gesta dobrote.
Tudi vsi drugi posamezniki, ki so se v popoldanskih urah vsuli na Njegoševo 15 v Ljubljani, so bili vsak zase čudovit kamenček v mozaiku dobrote, ki si zasluži veliko začetnico.
Dopoldne je bila z menoj Anja, mamica dveletne deklice, ki jo je za ta čas dala v varstvo svoji sestri. Prišla je, da bi pomagala po svojih najboljših močeh. Potem je odhitela domov, da bi nekaj časa preživela s svojo punčko, pozno popoldne pa je vodila še plesne urice za otroke, kar je sicer njeno redno delo. Nekaj časa sem bila v skladišču sama, nato pa so se vsule prostovoljke – Manca, Gorana, Majda, Maja … Ko so videle, koliko stvari je treba sortirati, pa so se dela lotile še vse tiste gospe, ki so pripeljale humanitarno pomoč. Bile smo usklajene in povezane, čeprav smo se videle prvič v življenju. Škatle zapakiranih stvari so se množile, in ko je prispel velik kombi, nam je na pomoč priskočil še Matjaž. Človeku postane toplo pri srcu, ko ve, da bodo vse tiste stvari, ki si jih zlagal v mislih na ljudi, ki v mrazu in vlagi čakajo nanje, že čez dve uri v resnici priromale do njih. Čudovite tople puhovke bodo v dobroto zavile malčke, škornji in veliko, resnično veliko nogavic bo ogrelo premražene otroške nogice.
Maja Ahac, predsednica humanitarnega društva ADRA, je v resnici dan in noč v pogonu. Zjutraj me je poklicala, in kot da je to nekaj povsem običajnega, povedala, da je iz centra v Brežicah prišla ob štirih zjutraj. Še zdaj mi v ušesih odzvanja njen zvonki smeh. Ni povedala, da je utrujena. A da smo si na jasnem, Maja se prav nič ne hvali s tem, da se tako razdaja, o tem ne govori, zanjo je to nekaj povsem samoumevnega, le v šali mimogrede pove, da jo doma v Velenju zelo pogrešajo. Ne vem, kaj bo rekla na to, da sem jo omenila kot prvo v tej verigi skladne povezanosti, morda me bo celo okarala. Vedno je lepo urejena, tako da se človek sprašuje, kako ji to uspeva, ko pa ves dan hiti z enega konca na drugega. Vesela je in umirjeno organizirana, čeprav njen telefon nenehno zvoni, in je odlična povezovalka ljudi. Zanjo in za številne druge dobre ljudi, ki v prvih vrstah in v ozadju tega strašnega dogajanja dobesedno ohranjajo pri življenju izčrpane begunce, zadnje mesece ne obstaja redni delovni čas. In ne obstajajo vprašanja, katerega dela se bodo lotili in kdo ga bo prevzel kje drugje, preprosto vsi po vrsti računajo na to, da bodo tam nekje čakale druge pridne roke, drugi dobri posamezniki, nekdo od tistih, ki so del te verige dobrote, ta pa nastaja spontano, ker v nekje v vesolju zagotovo obstaja sila, ki jih medsebojno povezuje. Drugače nas ne bi bilo več.
